Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

“To je dober trenutek za ločitev,” je slišala po moževi nesreči. Storila je tole

WYPADEK NA ROWERZE
Deli

Sophie se je poročila, ko je imela 25 let. Osem mesecev po poroki je imel njen mož kolesarsko nesrečo, zaradi katere je postal invalid. Svetovalka socialne službe ji je svetovala ločitev

Cedric je bil po nesreči dolgo v komi. K zavesti je prihajal počasi in le s težavo. Ko se je bilo možno z njim sporazumevati, se je izkazalo, da se ne spomni ničesar, kar se je zgodilo v zadnjem letu. Spominjal se ni niti svoje poroke. Svetovalka je tedaj Sophie rekla: “Vse življenje imate pred sabo. Mož lahko za vedno ostane v vegetativnem stanju. Z njim bo res težko živeti. Morali bi premisliti o tem, kaj bo v prihodnosti. Če ga želite zapustiti, je sedaj dober trenutek za to.”

16 let pozneje Sophie pravi: “V tistem trenutku sem si rekla: ni govora, da bi ga pustila! Cedric je moj mož. Moški, s katerim sem se poročila, ima poškodbo možganov.” Njeni izkušnji lahko prisluhnete v spodnjem videu.

Mož je ne pozna

Ni ji bilo lahko. Ni mogla razumeti, kako se je lahko zgodilo nekaj tako groznega. Ni vedela, kako se obnašati. To se je vendar dogajalo drugim ljudem, ne pa njej sami. “Lahko bi se uprla, toda vedela sem, da bodo posledice tega žalost in jeza ter da me bo to uničilo. Lahko pa bi sprejela to, kar se dogaja – čeprav ne bi vsega popolnoma razumela,” razloži.

“Vera mi je pomagala dojeti, da bom nekoč vse razumela. In da je ne glede na to, kaj se zgodi, Bog ljubezen. Če je On pustil, da je do tega prišlo, je to storil zaradi večjega dobrega, ki ga moram še odkriti,” se spominja. Ta odločitev je bila kot glas zaupanja.

Delaj, kar moraš

V težkih trenutkih ji je pomagala knjiga Pot založbe Opus Dei, ki jo je napisal njen ustanovitelj sv. Jožefmarija Escriva, zlasti stavek: Delaj to, kar moraš, osredotoči se na to, kar delaš. “Po taki nesreči, kakršno je doživel moj mož, poskusiš pobegniti, prepustiš se domišljiji, začneš misliti, da tega ne boš zmogel. Tičiš v preteklosti in se ne želiš vrniti v sedanjost,” pripoveduje. Preprost nasvet, naj se posveti temu, kar je tukaj in zdaj, je zanjo do danes najpomembnejši kazalec pri vsakodnevnih naporih.

Če joka, pač joka

Sophie je zdaj stara čez 40 let. Je notranja oblikovalka, toda pred nekaj leti je dala odpoved, da bi se lahko posvetila možu in otrokom. S Cedricom imata štiri otroke, stare od 3 do 10 let. Stanje njenega moža se nenehno izboljšuje, nikoli se ni poslabšalo. Dom so prilagodili potrebam osebe na invalidskem vozičku, Cedric lahko torej počne številne stvari, npr. pospravlja in pazi otroke. Zavedajo pa se, da bo vedno invaliden. Kot pravi Sophie, se oba “učita v šoli realizma”. Vedo na primer, da nikoli ne bo mogel samostojno hoditi ter da bo vedno imel slab spomin.

“Ne bi rekla, da vse izgleda rožnato. Včasih se tudi Cedric upira, ima dovolj. Vedno pravim, da nas solze ne bodo ubile, da nam včasih pomagajo. Čeprav je moški, ima pravico jokati. Jaz tudi, čeprav sem bojevite naprave, če jokam, preprosto jokam,” pravi Sophie.

Najpomembneje je ljubiti

Njuni otroci so zelo zreli za svoja leta in se v življenju znajo veseliti. Sophie pravi, da se zanje ne boji. Mora pa se naučiti, kako se braniti pred neprimernimi opozorili ljudi: “V družbi, ki obožuje in ščiti otroke, je dejstvo, da imajo invalidnega očeta, pogosto sprejeto z ogorčenjem. Kljub vsemu vemo, da je najpomembneje ljubiti in biti ljubljen. In Cedric ima vse, kar potrebuje, da bi bil dober oče.”

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.