Raztresenost se pojavi v vseh oblikah molitve (pri maši, pri skupinski molitvi, pri molitvi rožnega venca, pri adoraciji). Razlikuje se glede na značaj posameznika, življenjske okoliščine in stanje: filozof bo razmišljal, starši bodo mislili na svoje otroke, zamerljiv človek bo kakšno stvar pogreval, ambiciozen človek bo delal načrte za prihodnost … Vrsta raztresenosti molivcu razkriva njega samega: njegove skrbi, čustva, strasti, skušnjave.
Preberite še:
“Med povzdigovanjem sem te izročil Jezusu”
Izkušnja Svete Terezije Avilske
Kdo se lahko raztresenosti med molitvijo izogne? Nihče, še svetniki ne! Sveta Terezija Avilska o njej govori kot o boleči, a hkrati neizogibni hibi. Takole piše: “So časi, ko hočem premišljevati o Bogu ali o čemerkoli dobrem, a se ne morem ustaviti pri nobenem predmetu.” In dodaja, da je um “podoben besnemu norcu, ki ga nihče ne more zvezati”. Pri tem z olajšanjem ugotavlja, da um “ne hodi po krivih potih, temveč se ubada le z brezpredmetnimi stvarmi”. Samo sebe je nekoč na primer presenetila, ko je štela luknje na čevljih redovnice, ki je molila pred njo. Nič hudega v primerjavi s kakšnimi mnogo manj dostojnimi mislimi.
A kako to ‘hibo’ razumeti?
Preberite še:
Mistični vrt v Benetkah, kot ga je videla slavna mistikinja
Motnje, ki nam onemogočajo, da bi se osredotočili na molitev
Duhovna raztresenost je sestavni del naše utelešenosti. Človek pač ni samo duh. In ko ta duh išče Boga, njegovega duha ovira teža ‘snovi’, ki ga vleče navzdol. Kaj mislimo s snovjo? Najprej so to čuti, ki so ves čas dejavni, ki nehote nenehno spremljajo dogajanje: bodisi hrup (telefon, ki zazvoni med mašo, ker ga je nekdo pozabil ugasniti), bodisi podoba (soseda ima novo pričesko), bodisi vonj. Čuti tako neprestano duhu ponujajo v pašo vse, kar so zaznali in mu tako preprečujejo, da bi se osredotočil na nadnaravne resnice, ki jih išče.
Vendar z delovanjem čutov ne moremo vsega pojasniti. Tudi če jih namreč utišamo z zamaški za ušesa, s prevezo čez oči ali kljukico na nosu, nas še vedno pesti raztresenost. Zakaj? Sveta Terezija Avilska odgovarja: sile (spomina, domišljije in razuma, ki nenehno tavajo, voljo odvračajo od njenega cilja, ki je bogozrenje.
Preberite še:
10 presenetljivih stvari, ki se zgodijo ob redni adoraciji
Ob tovrstnih neprijetnih izkušnjah raztresenosti se nas zlahka loti malodušje. Ko smo preveč raztreseni, si mimogrede rečemo, da nismo ustvarjeni za molitev. Skušnjava je takrat velika, da bi vse skupaj pustili. In ravno tega ne smemo storiti. Če bi zaradi raztresenosti prenehali moliti, potem ne bi nikoli molili! Navsezadnje raztresenost doseže le zunanje plati biti. Bog pa se nam daje v globinah duše, kamor raztresenost nima vstopa in kamor čutni svet ne seže. To pomeni da Bogu ne morejo preprečiti, da bi v duši deloval in jo preoblikoval.
Raztresenost je lahko priložnost, da se ponovno odločimo za Gospoda
Kaj naj torej storimo? Vztrajamo, seveda! Raztresenostim ne smemo dajati preveč pomena niti jih dramatizirati. Hkrati se z njimi ne smemo sprijazniti. Dokler se jim svojevoljno ne predajamo, duhovna raztresenost ni greh. Lahko so celo milost, kot jasno in glasno pove neki duhovnik. Zato, ker je to priložnost, da se ponovno odločimo za Gospoda, ki smo ga za hip zapustili. Da se vrnemo nazaj k njemu v molitvi, v kateri smo bili poprej.
Preberite še:
“V psalmu sem prebral: ‘Ti si duhovnik.’ Takoj sem zaprl Sveto pismo in nehal moliti”
Ko se odrečemo določeni raztresenosti ali razvedrilu, ki nam ugaja, da se vrnemo h Kristusu, je to dejanje ljubezni. S tem, ko otežuje molitev, raztresenost človeku omogoča, da Boga išče zaradi njega samega in ne zaradi otipljive tolažbe, ki mu jo ta lahko nudi. Zaradi napora, ki ga vložimo, da bi se je znebili, pa krepijo človekovo voljo in podžigajo željo, da bi se z Bogom združil.
Milost je tudi v tem, da s prstom pokaže na našo slabotnost. “Bolj ko smo ubogi, bolj smo primerni za dejanja ljubezni, ki nas použiva in preoblikuje,” piše sveta Terezija iz Lisieuxa.
Preberite še:
Moliti – in se ne naveličati
Mlada cerkvena učiteljica pri tem opozarja na dva pogoja: da ostanemo ubogi ter svoje uboštvo vzljubimo. Sveti Pavel izreče nekaj podobnega: “Moč se dopolnjuje v slabotnosti. Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč.” (2 Kor, 12,9)
Če bomo torej duhovno raztresenost sprejemali s hvaležnostjo in zahvaljevanjem, bomo s tem Bogu dopustili, da v našem srcu vzpostavi svoje kraljestvo. Takrat niso več ovira, temveč ponižna pot k Bogu.
Avtorica prispevka je Élisabeth de Baudöuin.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
“To je dober trenutek za ločitev,” je slišala po moževi nesreči. Storila je tole
Preberite še:
Neverjetni dedek: vnukinji s cerebralno paralizo je uresničil sanje in ji naredil kolo
Preberite še:
Če želite v svoje življenje vnesti več veselja, ga začinite s poezijo
