Velikokrat srečamo matere treh otrok, ki potožijo, da se ne morejo spoprijeti z najmlajšim otrokom, sploh zato, ker z drugima dvema niso imele težav.
Psihologi proučujejo ta vprašanja že od antičnih časov. Odkrili so, da obstajajo podedovani začetni temperamenti, zaradi katerih se različni ljudje ob podobnih življenjskih situacijah odzovejo na različne načine. Obstajajo dokazi, da se otroci razlikujejo že nekaj mesecev po rojstvu.
Preberite še:
Znanstvena raziskava razkrila, da so otroci že pri 5 mesecih sposobni empatije
Te lastnosti niso odločilne za razvoj temperamenta, vendar pa so prvotno vpisane v neponovljivo naravo vsakega otroka. S tem se je treba spoprijeti tako, da takšne otroke vzgajate na drugačen način.
Ni rečeno, da bo vzorec vzgoje, ki je bil uspešen pri prvem otroku, uspešen tudi pri drugem otroku, saj se drugi otrok razlikuje od prvega.
Preberite še:
Zloraba otrok ni le fizična, zloraba je tudi permisivna vzgoja
Otrok, ki ga je težko vzgajati
Govorimo o otroku, ki ga je težko vzgajati zaradi njegovega temperamenta. Takšen otrok ni slab otrok, je le drugačen otrok.
Že Grki so govorili o štirih različnih karakterjih: sangviniku, koleriku, flegmatiku in melanholiku. Danes psihologi pravijo, da to ni najboljša terminologija, so pa Grki imeli prav pri določanju slogov, oblik, načinov navezave na svet, odzivanja in ocenjevanja situacij v okolju.
Vzemimo za primer introvertirano družino z otrokom, ki se nikoli ne ustavi. Ali obratno, aktivno in vitalno družino z otrokom, ki je miren in se ne gane, ko mu starši nekaj ukažejo. Te neusklajenosti so lahko zelo izrazite. Otroka nihče ni vzgojil v “mirnosti”, le rodil se je s tem “počasnim utripom” kot podedovano osebnostno lastnostjo, čeprav sta njegova mama in oče skoraj hiperaktivna.
Preberite še:
9 navdihujočih navedkov za starše, ki jim zmanjkuje volje
Poleg različnih karakterjev obstaja veliko psihološke literature o otrokovem temperamentu. Rothbart je zelo pozoren na šest vidikov, ki vplivajo na vedenje:
- anksioznost ali strah,
- razdražljivost ali nelagodje,
- obdobje pozornosti in vztrajnost pri neki nalogi,
- raven aktivnosti,
- pozitivna čustva in
- ritmičnost.
Drugi psihologi, kot sta Buss in Plomin, pa govorijo o:
- socialnosti,
- čustvenosti,
- aktivnosti in
- impulzivnosti.
A ne izgubimo se v teorijah psihologije, ker je jasno, da starši v večini primerov ne potrebujejo psihologa, saj se njihovi otroci vedejo na otroški način.
Preberite še:
Predlogi, kako obvladovati otrokovo uporniško vedenje
Prijazno prilagajanje
Kaj potem storiti? Psihologija otroškega temperamenta govori o “prijaznem prilagajanju”, ki je sposobnost staršev, da opazujejo svojega otroka in prevzamejo nov slog vzgoje, da se inteligentno prilagodijo njegovemu temperamentu. Z drugimi besedami, pomembno je, da si kot starši prizadevamo, da spoznamo našega otroka, ga sprejmemo takšnega kot je, in ga tako vzgajamo na najprimernejši način.
So starši, ki znajo izbrati svoje besede, kretnje, svoj odnos in znajo počakati in spodbujati svoje otroke. Taki starši po učnem procesu postanejo strokovnjaki za obravnavo takšnega otroka, prilagajajo mu slog vzgoje in na ta način iz njega izvleči najbolje. So dobri opazovalci, ki znajo prebrati signale, ki jih oddaja njihov dojenček, in ob tem pravilno ravnati.
Preberite še:
Kako otroke vzgajati za ta svet?
Govorimo o permisivnih starših? Ne. Govorimo o starših, ki znajo odreagirati na občutljivost svojega otroka in ga znajo spodbuditi, da spravijo v gibanje in ki so se naučili trikov, ko ima otrok slab dan.
Jezen in težak otrok je lahko v prihodnosti odličen strokovnjak ter boljši oče ali mati, če ga bodo njegovi starši vodili k samoregulaciji, na primer s štetjem do pet.
Če je otrok pasiven, naj ga spodbujajo, da bo bolj družaben, če je agresiven, pa naj mu pomagajo, da bo bolj preudaren. Ne smete pa zanikati ali stigmatizirati otrokovih začetnih karakternih lastnosti.
Preberite še:
Kako vzgojiti otroka za dobra, trdna in trajna prijateljstva?
V tej smeri bi bilo treba starše spodbuditi tako, da bi poudarili, da je prijazno prilagajanje vzgojno, saj iz otrok, ki jih je težko vzgajati, naredi odločne, družabne in podjetne mladostnike.
Ko odrastejo, bodo ti najstniki vedeli, da imajo zelo čustven temperament, a se ga bodo naučili obvladovati, zahvaljujoč temu, kar so jih naučili starši.
Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?
Odpornost
Starševske spretnosti bi morale voditi starše, naj ne krivijo sebe, temveč pridobijo odpornost.
Razvijanje najboljših starševskih veščin ima za posledico pozitivne rezultate pri potrpežljivosti, umirjenosti, treningu in popravljanju napak v vzgoji otrok.
Realizem
Starševska nezmožnost se kaže v tistih odnosih, ki se nabirajo zaradi togosti pri ravnanju z otroki, nerealnih pričakovanj, nestrpnosti in/ali kopičenja napetosti.
Preberite še:
“Dal si mi takšnega otroka, daj mi torej moč, da ga bom lahko vzgojila!”
Ne etiketirajte
Starševske ovire lahko vodijo otroka s težkim temperamentom do tega, da postane težko obvladljiv najstnik in odrasla oseba. To je samouresničujoča se prerokba: “Tako čuden si, da te v življenju nihče ne bo razumel.”
Optimizem
Starševske spretnosti po načelu prijaznega prilagajanja ne označujejo, obsojajo ali stigmatizirajo, ampak vedno predvidevajo izhode in izboljšave z realističnim, a ne naivnim optimizmom, ki temelji na dokazih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Neverjetni dedek: vnukinji s cerebralno paralizo je uresničil sanje in ji naredil kolo
Preberite še:
Zakonski prepiri zaradi denarja. Kaj storiti?
Preberite še:
“To je dober trenutek za ločitev,” je slišala po moževi nesreči. Storila je tole
