Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

To je mladenič z Gorenjskega, ki je obiskal vsa naselja v Sloveniji

MITJA LAVTAR
OSEBNI ARHIV
Deli

“Slovenija bo vedno tista, h kateri se bom vračal,” pravi 30-letnik, ki je letos po petih letih in pol zaključil zanimiv projekt

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Na vprašanje, koliko naselij imamo v Sloveniji, bi verjetno znala odgovoriti le peščica. Gorenjec Mitja Lavtar je v petih letih in pol obiskal prav vseh 6.036. Prvo naselje, ki ga je zabeležil na svoj zemljevid v sklopu Projekta Slovenija, je bil Lavtarski vrh, zaključil pa je v svojem rojstnem kraju v Spodnjih Dupljah.

Pravi, da je vse življenje povezan s potovanji. Ko je bil mlajši, so šli z družino večkrat na izlet po Sloveniji, pridružil se je tabornikom, v srednji šoli pa je nekdanji vaterpolist velikokrat igral v tujini. Rad je tudi prebiral različne potopise in tako začel sanjariti, da bi potoval.

Mitja, ki dela kot turistični vodnik, je trenutno sredi novega, 40-dnevnega projekta po Sloveniji, ko z nahrbtnikom na ramah odkriva najpomembnejše vrhove slovenskega juga in vzhoda. Želi si, da bi vsa svoja spoznanja o Sloveniji lahko predstavil na potopisnih predavanjih in da bi pridobljeno znanje uporabil predvsem za navduševanje Slovencev, da ni treba vedno v tujino, da bi videli kaj lepega.

Čeprav večkrat rečemo, da je Slovenija majhna, gotovo ni tako, ko se človek loti takšnega projekta. Kakšna je bila pot od ideje do izvedbe?
Tudi jaz sem tako mislil, pa sem si dokazal, da je zelo velika. To so zelo relativne stvari. Tudi svet je zadnje čase precej majhen, ker imamo letala, ki za precej poceni denar letijo po vsem svetu. Če z avionom preletiš Slovenijo, je to za pol ure leta. Če se lotiš projekta, kot sem se ga jaz, pa to lahko traja tudi leta.

Zagotovo ne drži, da je Slovenija za turista majhna in da si lahko zgolj v enem vikendu pogledaš vse stvari.

Projekt Slovenija sem simbolično začel na Lavtarskem vrhu, naselju nad Kranjem, ki nosi takšno ime, kot je moj priimek. Že prej sem ga obiskal, ker me je zanimalo, kako izgleda, nato pa sem rekel, da bom simbolično začel na “svojem” vrhu. Končal sem ga v svojem domačem kraju, na sredini poti pa sem obiskal Srednjo vas.

Najprej sem pridobil seznam statističnega urada (SURS), ki ga je bilo treba obdelati. Zdelo se mi je smiselno, da najprej na zemljevidu vidim, kje so naselja in si potem pripravim vsakodnevni načrt. Naselja sem obiskoval ob koncih tedna, med počitnicami, kadarkoli sem imel čas. V pet let in pol trajajočem projektu sem šel na teren povprečno enkrat ali dvakrat na teden. Začetni cilj je bil, da bom zaključil v enem letu, a sem hitro ugotovil, da bom spotoma potreboval še nekaj denarja. Vzporedno sem veliko potoval po svetu.

V enem od intervjujev ste delili svoje spoznanje, da je naša dežela precej drugačna, kot so nam o njej pripovedovali v šoli. Se vam zdi, da med šolanjem dobimo dovolj znanja o lastni domovini?
Že od malega nam tako starši kot šola vcepljajo, da je Slovenija majhna, da ni zanimiva. Zaradi takšnega prepričanja je potem pogosta ideja, da bi šli v tujino. Mladi sanjarijo o nečem eksotičnem, ki ne sme biti slovensko, kot da se sramujemo Slovenije kot destinacije in tega, da smo Slovenci. Nekdo recimo reče, da je bil en teden v Grčiji, drugi pa je dopust preživljal v Prekmurju. Kaj bo bolje izpadlo? Seveda Grčija. To je tisto, kar bi spremenil. V šolah, družinah, kjerkoli, Slovenije ne bi smeli opisovati kot neke manjvredne destinacije.

Če so pri potovanjih res v ospredju ljudje, zgodbe in doživetja, potem imamo Slovenci večjo priložnost, da spoznamo ljudi doma, ne v tujini. Tam prideš do nekoga in ne znaš dešifrirati njegove kulture. Rabiš vodiča, da ti zraven interpretira, ampak tudi on bo to povedal po svoje, na šaljiv način. Doma pa poznaš svoj jezik, kulturo in hitro lahko vidiš veliko več kot v tujini. Izkušnja je gotovo bogatejša.

Na poti se vam je gotovo pripetilo kaj smešnega in nenavadnega. Katere dogodke bi izpostavili?
(smeh) Kot vozniku so se mi vedno dogajale kakšne štorije. Da sem se recimo kam zaletel, enkrat sem z avtom zapeljal v jarek, natočil napačno gorivo, predrl rezervoar za olje in za sabo vlekel črno črto … 🙂 Večkrat se mi je to zgodilo s sposojenim avtomobilom. 😀

Ko sem nekoč štopal, mi je ustavil neki moški. Ker je bil pijan in se je hotel ogniti policistom, je peljal po tihotapskih poteh za italijansko mejo. Rekel je, da je tam on včasih vozil Kitajce. Vedno je bilo kaj.

MITJA LAVTAR
URŠKA KOLENC | ALETEIA

Ne le po Sloveniji, veliko potujete tudi po svetu. Česa vas potovanja (na)učijo?
Kot turističnemu delavcu mi potovanja dajo vpogled v ponudbo in način, kako se lotevajo turizma po svetu. Dobim idejo, ki bi jo prinesel v Slovenijo in vnesel v svoje delo.

Veliko mi prinesejo tudi kot človeku. Naučiš se potrpežljivosti, vzdržljivosti, naučiš se veliko novega o sebi, tako pozitivnih kot negativnih lastnosti, ki jih imaš. Z njimi se naučiš živeti.

Potovanja so odlična šola za življenje. Naučijo te, da je svet na neki način majhen, po drugi strani pa zelo velik. Veliko se naučiš o ljudeh. Prihajaš v stik z različnimi kulturami. Hočeš ali nočeš, izpostavljen si stvarem, ki se ti doma, v varnem zavetju doma, ne bi zgodile. Tam pa si prisiljen, da stopiš korak naprej. Potovanja te prisilijo, da si boljši, da delaš drugače. Moraš se učiti.

Zakaj so nekatera mesta najlepša na svetu? Ker se ti je tam nekaj lepega zgodilo. Moje najljubše destinacije so recimo Barcelona, Benetke, Instanbul, ker sem tam doživel najlepše stvari in spoznal super ljudi.

V kateri slovenski regiji so vas ljudje najbolj presenetili? Ali stereotipi o Gorenjcih, Dolenjcih … držijo?
Zagotovo je res, da smo med seboj malce drugačni, ne bi pa rekel, da smo zelo različni. Vsi Slovenci so se mi zdeli precej gostoljubni. Sem pa potrdil kar nekaj stereotipov, da Primorci radi uživajo, na Dolenjskem je bilo vedno veselo, ko smo popili kakšen kozarec cvička, na Štajerskem se radi šalijo …

V večjih naseljih ostaneš neopažen, v srednje velikih naseljih te kdo ogovori, v majhnih naseljih pa si zelo hitro dojet kot vsiljivec. Večkrat je bilo zabavno, ko sem se fotografiral, ker sem hotel imeti dokaz, da sem bil res v naselju. Če ni bilo krajevne table, sem moral poiskati kaj drugega, recimo hišno številko, transformator za elektriko, kar sem pač našel. Ljudje so morda mislili, da slikam njihovo hišo in jih bom skušal oškodovati. Bili so nezaupljivi, slikali so registrsko, da bi vedeli, kdo je bil, če bi jim slučajno kaj zmanjkalo. Tega jim ne zamerim.

Najlepše pa je bilo, ko so me po kakšnih dveh letih, ko sem hodil po Sloveniji, ljudje, ki so izvedeli za projekt, začeli vabiti k sebi domov. To je polepšalo moj projekt. Prišel sem v hiše ljudi, dali so mi jesti, mi nudili prenočišče …

Obisk katerih krajev vam je najbolj ostal v spominu in bi jih priporočili družinam z majhnimi otroki?

Kočevska

Blizu Kočevja je kmetija Rajhenav, kjer lahko otroci spoznajo konjičke, kužke, mucke. Lahko gremo na lažji pohod in pogledat velika drevesa, ki bi jim bila fascinantna. Na Kočevskem jezeru lahko veslamo in krmimo račke. Zadaj je Kočevska Reka in razne naravne znamenitosti.

Kolpa

Družinam, ki ne želijo biti v mestih ali v hotelu, bi priporočil kakšen kamp. Lahko gredo na rafting, si pogledajo kakšno manjše mesto, npr. Metliko ali Črnomelj, tam so lepe pohodniške poti. Lahko prespijo v glamping hiški.

Solčavsko

Robanov kot v Logarski dolini. Blizu je Potočka Zijalka, osvojimo lahko kakšen lažji hrib ali se podamo do slapov.

V katerem kraju bi po sanjskem scenariju preživel preostanek svojega življenja?
Ostal bi v Kranju. Mogoče ne prav v centru, kjer sem sedaj, ampak v okolici. Lahko imaš še tako lepo lokacijo, veliko hišo in denar, nič ne more nadomestiti tega, da si blizu družine in prijateljev. Ne razumem tistih, ki grejo živet v tujino in ves čas delajo. Sicer so plače višje, a je tudi življenje dražje in jim na koncu ne ostane nič. Edina sreča, ki si jo predstavljam, je, da sem doma.

Drugo pa je, če me sprašujete po vikendu. 🙂 Imel bi hiško v zaledju Istre, v vasicah nad Izolo – Padna, Nova vas, Marezige. Druga pa bi bila v hribih, recimo na Solčavskem ali v Posočju. In vinograd z zidanico na Dolenjskem, recimo na Trški gori, kjer ga je imel tudi Lojze Slak.

MITJA LAVTAR
URŠKA KOLENC | ALETEIA

Kateri slovenski kraji bi si po vašem mnenju zaslužili več pozornosti?
Osredotočil bi se bolj na regije in mikroregije. Ena je zagotovo Banjška planota nad Mostom na Soči, kjer so lepe vasice, sirarji, gozd, razgled na Julijske Alpe in na Sočo.

Premalo pozornosti je na Krki, kjer so super mesta za kopanje, v bližini pa več gradov in dobrih gostiln.

Zanimiva je Kočevska. Vsi mislimo, da je tam en sam gozd in veliko medvedov. A tam je tudi res ogromna jelka, kraljica Roga, ki ima pet metrov obsega.

Všeč mi je bilo Zasavje in njegova postindustrijska dediščina, ki nikogar več ne zanima. Lahko si predstavljamo, kako je bilo pred 50 leti, ko je še vse delovalo.

Kar se tiče vina, vedno omenjamo samo Goriška Brda in Vipavsko dolino, medtem ko so Jeruzalem, njegova okolica v Prlekiji in belokranjski vinarji precej spregledani.

Zelo lepa je tudi Koroška. Vsi konci, za katere sem prej mislil, da tam nič ni, so se izkazali za precej zanimive.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.