Že v otroškem obdobju – v družini in prek jasnega pričevanja ter spodbude salezijanskih katehistinj in katehetov – sem začutila Jezusovo bližino in toplino. Nepozaben je bil zame praznik prvega sv. obhajila in tudi skozi osnovno šolo moja ljubezen do Jezusa ni upadla. V srednješolskem obdobju smo bili preko mladinskega verouka in duhovnih vaj spodbujani k vzdrževanju stika z njim. Osebno lahko rečem, da v mnogih letih zatem moja verska drža ni nikoli upadla. Zatem pa evharističnega Jezusa nisem razumela, spoštovala, ljubila … In prav za vsako od teh let mi je žal.
Preberite še:
Pot Anitinega spreobrnjenja: “Če obstajaš, Jezus, mi daj razumeti, daj mi znak!”
Preizkušal me je na različne načine …
Moja drža prijateljstva z Jezusom se je precej spreminjala: ko sem bila zanj sposobna narediti kot pričevalka vse in tudi takrat, ko me je prav on razjezil zaradi (pre)velikih ovir na življenjski poti. Iz upora sem bila sposobna ob koncu sobotne maše zapustiti cerkev tik pred adoracijo … Danes me je groza teh uporniških dejanj in bega pred evharistično ljubeznijo. Bog je mene in moje bližnje preizkušal na različne načine. Pred začetkom lanskega posta se je v moj bolniški karton izpisala zoprna diagnoza – rak.
Preberite še:
Diagnoza rak te spremeni: Nihče ne bo pazil na moje zdravje, če ne bom sama. Delo počaka
… a bil ob tem ves čas z mano
Nekaj dni po tistem, ko sem izvedela za diagnozo, sem v sebi premlevala, zakaj (še jaz?) in predvsem: kako naj se tega lotim? V mesecih zatem sem doživljala mnogovrstne načine zdravljenja: kemoterapijo, dve operaciji, številna obsevanja. Prav po vsakem izmed teh sem si v vsem tem dolgem letu bolniškega staleža opomogla. Bogu hvala, da me je po pravih ljudeh usmerjal – mi pomagal na mnoge načine – bil močno in vseskozi po svojem Sinu živo prisoten na poti križa in ob oltarju!
Preberite še:
Aleš Čerin po hudi preizkušnji: “Dana mi je bila milost, da Bogu nisem nič očital”
Imam mogočne priprošnjike
Krepila sem se predvsem z molitvijo in z vsakodnevnim obiskom sv. maše ter z uživanjem njega pod podobo kruha. Številne so bile tudi adoracije pred Najsvetejšim – z molitvijo za stisk(an)e, ko so v župniji ter v družinah mojih prijateljev in osebno molili zame.
Prepričana sem, da imam tudi v nebesih močne priprošnjike – najprej mamo in sestro, s katerima sem doživela slovo ob njuni smrti znotraj domačih sten ter se tako pripravila tudi na svojo bolezen.
Preberite še:
Skrivnost, kako prenašati bolezen (in življenje) z veseljem
Nikoli se ne bom mogla Navzgor dovolj zahvaliti, da se je že nekaj let pred boleznijo moja osebna povezanost z evharističnim Jezusom prečiščevala, utrjevala, (iz)bistrila … Zato je bilo tokrat tako lahko najti intimo v odnosu z njim! On me je vseskozi čakal in dočakal. Dobra prijatelja sva, saj me krepi po svojem telesu.
To močno čutim, saj je bilo že tistih nekaj dni, ko ga zaradi zapletov v bolezni in zaradi operacij nisem mogla zaužiti, tako “plitvih in praznih” … Ko začutiš, da si lačen evharističnega kruha, je to največja pohvala za osebno vero in za odnos prijateljstva z Jezusom. Bog daj, da bi tako tudi ostalo.
Preberite še:
“Po izkušnji, ki sem jo imela za sabo, sem vedela, da je moje življenje Jezus”
Recept: prostor Zanj
Če me vprašate za recept na poti skozi težko bolezen, ga neposredno ne morem dati. Vseskozi pa se velja truditi, da v delčku svojega srca pustiš prostor za Jezusa. Zares in na globoko bo vstopil, kadarkoli mu boš dovolil. Bodi odprt za njegovo ljubezen. Bog bo s teboj tudi, ko se bo zdelo, da te je pozabil, ti prepustil križ, da ne more hoditi ob tebi. Živi pod podobo mane, ki krepi. Intenzivno ter zbrano jo uživaj, tudi zaradi tega noben osebni križ ne bo pretežak.
Avtorica prispevka je Monika Pajk, Don Boskova sotrudnica.
Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, junij 2019.
Preberite še:
Prosite sv. Rafaela, naj na potovanjih varuje vaše zdravje
Preberite še:
“Na Štajerskem je vse bolj ‘na izi’, proti zahodu je bolj napeto”
Preberite še:
10 pravil lepega vedenja, ki jih mora poznati vsak otrok
