Pri vzgoji otrok gre za obrtniški proces, ne za masovno proizvodnjo. Vsakega otroka moramo vzgajati skladno z njegovo osebnostjo, vrlinami, napakami in njegovim načinom učenja. Starši se moramo zavedati, da lahko celo preprosta hišna pravila prilagodimo, če imamo otroke, ki so med seboj zelo različni.
To vzgojno filozofijo pa težko razumejo naši otroci, ker živijo v kulturi enakopravnosti. Njim se zdi nepravično, če nekateri smejo iti ven in drugi ne; če eni imajo dostop do določenih stvari in drugi ne. Še posebej v adolescenci lahko otroci čutijo, da so del skupnosti, v kateri morajo imeti vsi enake privilegije.
Preberite še:
Zloraba otrok ni le fizična, zloraba je tudi permisivna vzgoja
Slediti večini ali svojim prepričanjem?
Takrat se začnejo pritoževati, češ “vsi moji prijatelji tako delajo” ali “prijateljici pa njeni starši dovolijo iti ven” in “vsi v šoli ga imajo”. S takšnimi in podobnimi argumenti se skušajo s starši pogajati o pravilih, ki se jim zdijo nepravična.
Mnogi starši so v skušnjavi, da bi se vdali, ker se počutijo negotovi – ne vedo, kako uveljaviti disciplino in katera pravila upoštevati. Mislijo, da je manjša možnost, da bodo zgrešili, če bodo sledili večini. Ne da bi se zavedali, prihodnost svojih otrok prepuščajo neimenovani večini.
Preberite še:
Vzgoja včasih: “Delamo si iluzije in si zatiskamo oči pred bridko resnico, ki se je dogajala”
V takšnih okoliščinah se moramo zavedati nekaterih stvari:
- Pogosto “vsi to delajo” ne drži. Včasih, če si vzamemo čas in preverimo, ugotovimo, da mladi to le rečejo in mnogi izmed njih tega pravzaprav ne delajo.
- Tudi če bi bilo res, da “to vsi delajo”, kar koli že “to” pomeni, še vedno ni nič narobe, če mi tega svojim otrokom ne dovolimo. Včasih starši nespametno vzgajamo otroke tako, da sledimo množici. Spoprijateljimo se s starši otrokovih prijateljev in skušamo doseči dogovor glede določenih dovoljenj. Čeprav se to sliši odlično, ne smemo pozabiti, da so naši otroci edinstveni, prav tako naša družina. Ne smemo čutiti pritiska, da bi nekaj naredili ali ne naredili samo zato, ker tako delajo drugi ljudje – pa čeprav ponavadi razmišljajo podobno kot mi in so nam blizu. Ne dovolimo, da bi nas argument “vsi tako delajo” prevzel.
- Za nas je dobro, če včasih plavamo proti toku. Naši otroci se morajo tega naučiti. Če smo drugačni, to še ne pomeni, da smo manjvredni, kar pa najstniki težko razumejo in sprejmejo. Negovati moramo otrokovo zdravo samozavest in njihov ponos, da so edinstveni. Sposobnost reči “ne”, tudi ko nekdo drug pravi “ja”, bo naše otroke zares osvobodila. Edini način, kako se te svobode lahko naučijo, je, če vidijo svoje starše, da so pri vzgoji resnično svobodni in da jim je pomembno to, kar je prav, in ne to, kar je priljubljeno.
- “Ne” lahko reši naše otroke. Včasih se z otroki pogovarjamo o nepomembnih stvareh, drugič pa – ne da bi vedeli – lahko teče beseda o stvareh, ki predstavljajo nevarnost za otrokovo življenje ali prihodnost samo. Ko zaslišimo frazo “vsi tako delajo”, moramo odločno odgovoriti: “Morda res, a ti nisi vsi in jaz nisem mama/oče vseh, sem samo tvoj/-a mama/oče (in mama/oče tvojih sorojencev). Želim ti le najboljše in vem, da bi te, če bi popustil/-a, to lahko prizadelo ali ranilo.”
Preberite še:
Kako otroke vzgajati za ta svet?
Upajmo si biti drugačni
Morda se bodo razjezili na nas in zaradi tega nam je težko. A ne smemo pozabiti, da moramo pri vzgoji svojih otrok narediti to, kar je prav, pa čeprav morda boli, saj je to najboljše za naše otroke.
Bodimo pogumni in vzgajajmo svoje otroke kot posameznike, upoštevajmo edinstvenost vsakega izmed njih in premislimo, kaj je zanje dobro in kaj slabo. Upajmo si biti drugačni in jih naučimo, da bodo resnično svobodni šele takrat, ko bodo delali stvari neodvisno od tega, kaj si o njih mislijo drugi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Po zaključenem študiju medicine je pustila vse, da bi uresničila svoje sanje
Preberite še:
Imena za deklice, ki nosijo Božji pečat
Preberite še:
Prisotnost in empatija – tako je videti pogovor, ki nahrani
