Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Rosvita Pesek: “Slovenci veliko iztisnemo iz sebe, poprimemo za delo”

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

“Ko končujem Odmeve, želim izpostaviti kakšno dobro novico, pa če je za nami še tako težek dan. Naj gledalci ne odidejo v posteljo histerični, češ kako je v Sloveniji vse narobe”

Priljubljena televizijska voditeljica Rosvita Pesek je v času osamosvajanja Slovenije začenjala svojo novinarsko kariero (junija je minilo 30 let, odkar se je zaposlila na TV Slovenija) in kot poročevalka od blizu spremljala dogajanje v državnem zboru. Pozneje je na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete na temo osamosvojitve tudi doktorirala in se kot avtorica podpisala pod več dokumentarnih filmov in knjig (med njimi Osamosvojitvena vlada, Pučnik in Bučar; vse tri so izšle pri celovški Mohorjevi družbi).

 

Koronavirus je krepko zaobrnil kolesje vsega sveta. Naše oči so bile v tem času prikovane na televizijske zaslone. Kako je ta situacija spremenila vaš službeni in osebni vsakdan?
Snovalci oddaje Odmevi smo se organizirali v dve ločeni ekipi, stike med novinarji in ostalimi sodelavci ter gosti smo zmanjšali na minimum oz. se jim celo odpovedali. Informativne oddaje so se zaradi izrednih razmer krepko podaljšale, zato sem na delovnem mestu v maski preživela opazno več časa.

Doma pa sem prvič v življenju stanovanje pospravila po metodi KonMari, uredila fotografski arhiv, ki je nastajal 55 let, uredila ogromno zgodovinskih dokumentov, ki so se nabrali med pisanjem knjig. Skuhala sem jedi, ki jih še nikoli nisem. Skrbela sem za prenos Mitjevih mini koncertov (njen partner Mitja Ferenc je Prifarski muzikant, op. a.), ki jih je 40 večerov pripravljal s terase najinega doma, da bi v času izolacije ljudem prinesel nekaj radosti. Same pozitivne reči. Seveda pa mi je manjkal pristen živ stik s sorodniki in prijatelji.

Svoj profil na Facebooku ste v tem času preusmerili na Facebookovo stran, ker je bilo že preveč tistih, ki so hoteli biti vaši “prijatelji”. Breme javne osebnosti?
13.000 sledilcev in zgornja meja prijateljev ter na stotine prošenj za prijateljstvo me je prisililo v spremembo. Gledalke in gledalci me jemljejo za svojo. V njihove domove vendarle prihajam že trideset let. Na ulici me pozdravljajo kot dobri znanci, čeprav se v resnici sploh ne poznamo. Če želijo biti v stiku z mano še na Facebooku in vedeti, kaj drugega poleg vodenja Odmevov še počnem, to z veseljem delim. Ničesar ne skrivam in sem take pozornosti tudi vesela.

Kaj želite kot voditeljica Odmevov ljudem predvsem posredovati: objektivne novice, kritičen pogled, drugo plat?
Želim predvsem posredovati informacije, ki stojijo. Objektivno in pravično. Enake vatle za vse, ob upoštevanju različnih položajev, na katerih so. Senzacionalizma in kriminaliziranja vsega in vseh povprek ne maram. Ko končujem Odmeve, želim izpostaviti kakšno dobro novico, pa če je za nami še tako težek dan. Naj gledalci ne odidejo v posteljo histerični, češ kako je v Sloveniji vse narobe. To ni moja projekcija novinarskega dela. Tega ne želim početi na tak način.

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Najbrž se ne motimo, ko v vaši osebni noti vodenja začutimo tudi naklonjenost do Cerkve in krščanstva?
Pogovori s cerkvenimi dostojanstveniki so mi v veselje. Preprosto dejstvo, da imam zakramente, da poznam Sveto pismo ter približno vem, kako je Cerkev strukturirana, mi pri določenih temah verjetno daje prednost pred kakšnim drugim voditeljem oddaj, ki krščanske vzgoje ni imel.

Pa tudi Slovenci smo še vedno prežeti s krščanstvom in zakaj ne bi Odmevi visokemu odstotku državljanov, ki so upravičeni tudi do tovrstnih vsebin, namenili ustrezne pozornosti. So pa to tudi v veliki večini dobri govorci in izjemni intelektualci. Lanski pogovor z Markom Rupnikom v Piranu sem še dolgo premlevala.

Na začetku koronakrize me je zelo zanimalo, kako se bo odzvala Cerkev, kaj bo naredila z mašami. Sprejela je to, kar je bilo tisti hip za ljudi najboljše. Prvič smo doživeli, da za veliko noč ni bilo obredov. Marsikdo je šele zdaj dojel, kako zelo jih potrebuje. Prihodnje leto bomo velikonočne praznike verjetno pričakovali z večjo hvaležnostjo, če jih bomo smeli praznovati tradicionalno.

Kaj je po vašem potrebno, da si novinar ali voditelj pridobi verodostojnost in avtoriteto?
Izkušnje in znanje. Novinar, ki nima zgodovinskega spomina, je zame bos. Šele ko kakšno desetletje ali dve spremljaš dogajanje okoli sebe, znaš potegniti vzporednice med prej in zdaj. Če poznaš modele večletnega političnega delovanja, lahko prej prideš do bolj objektivnih zaključkov.

Želja po verodostojnosti in avtoriteti pa pomeni, da moraš biti pripravljen ogromno delati na sebi in krepiti svoje hrbtne mišice, da te vsak piš ne upogne. Ohraniti moraš svoj obraz in nikoli govoriti nekaj, v kar ne verjameš.

Videti je, da je v politiki s temi lastnostmi še večji križ. Tako prepričani smo, da so vsi politiki barabe, da niti volit ne gremo več.
Slovenci še nismo v polnosti dojeli, da imamo zdaj demokratični sistem in lahko na volitvah vplivamo na to, kdo bo vodil našo državo. Po eni strani se nad politiki hudujemo, ko pa dobimo možnost odločanja na volitvah, tega ne izkoristimo. Obnašamo se, kot da smo še vedno del Avstro-Ogrske ali Jugoslavije in bodo že na Dunaju oz. v Beogradu poskrbeli za nas. Ne bodo, hvala Bogu.

Oblast si izbiramo sami. Potem jo pa zamenjamo, če se ne bo izkazala. Zato pa imamo demokratične volitve in za zdaj je demokratični parlamentarni sistem še vedno najboljši med sistemi.

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

V nekem intervjuju ste povedali, da ste ena tistih državljank Slovenije, ki meni, da moramo biti na svojo državo ponosni. Na katere stvari ste ponosni?
Kljub številčni majhnosti smo Slovenci v resnici veliki. Obkroženi smo z močnejšimi narodi, pa smo se vendarle prebili skozi vse viharje zadnjih 200 let. Bili smo le ljudstvo, ki govori isti jezik, leta 1990 pa smo imeli izjemne politične voditelje, ki so nas nagovorili, da gremo na svoje. Postali smo narod s svojo državo. Izkazali smo pogum in odločnost.

Ko bo čez 50 let z distance nekdo gledal nazaj, bo rekel, kako fantastično romantično obdobje je doživela naša generacija! Imeli smo slovensko pomlad, plebiscit, razglasitev svoje države, žal še vojno … Postavljali smo svojo diplomacijo, ustvarjali svojo denarno enoto, samostojno smo se odločali o vstopu v evropska zavezništva. Kakovost našega življenja je skokovito narasla. Da o naravnih danostih ne govorim.

Več kot polovico državnega ozemlja prerašča gozd. Kakšna pljuča so to! Imamo najlepši otoček sredi jezera, zreli smo za butični turizem. Imamo fantastično bogastvo jezika, imamo Ivano Kobilco, Plečnika, Prešerna … Bogati smo z vodo, ki bo takrat morda imela že ceno nafte. S hitrimi koraki dohitevamo sosede, pa smo pri tem morali nadoknaditi 50 let demokracije, industrijskega razvoja, tržnega gospodarstva. Veliko iztisnemo iz sebe, poprimemo za delo.

Poglejte mlade Slovence, kako v Evropi brez mej prodirajo z idejami. Poglejte slovensko znanost, borno po denarju, a marsikje v svetovni špici. Naše športnike na najvišjih stopničkah.
Seveda je ogromno stvari, ki nas vsakodnevno motijo, ampak gledano v celoti … So sicer posamezna trhla drevesa, a treba je videti tudi gozd. In ta je bogat.

Da državo še kako potrebujemo, je zdaj potrdila tudi pandemija. Covid-19 je postavil meje nazaj na državne meje in okrepil državo. Sanje, da bomo samo še državljani sveta, so se razblinile. Zato tudi nacionalne politike ne moremo kar tako izpustiti iz rok in reči, da bo že nekdo iz Bruslja urejal stvari za nas. Kje pa! Sami jih bomo morali.

Pogovor je bil v celoti objavljen v reviji za praznični navdih Praznična, ki jo lahko prelistate tukaj.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.