Ali znamo sprejeti ljubosumje svojega otroka, ne da bi ga pri tem omejevali ali ga zadušili z negativno sodbo? “Grdo je, če tako govoriš, nimaš pravice, poglej okrog sebe, lahko si srečna, da imaš vse, kar si želiš.” V tem odgovoru je zmeda med poslušanjem in odobravanjem. Čeprav je mikavno otroku dati nasvet ali ga prekiniti z negativno sodbo, ne smemo pozabiti, da ima le potrebo po tem, da ga slišimo. Čeprav se čustva in občutja, ki jih ta sprožijo, pojavijo nepričakovano, jim botruje naš pogled na svet.
Preberite še:
Ali je primerno imeti “najljubšega” otroka?
Ko otroka poslušamo, mu pomagamo graditi njegovo osebnost
Narava nam ponuja moralno nevtralna sredstva za premagovanje življenjskih ovir. Če otroku dajemo racionalne, moralno obarvane razlage, namesto da bi poslušali vsebino, drugemu sporočamo, da to, kar skuša povedati, ni prav. Ko okolje zanika čustva, se otrok začne podcenjevati in deluje tako, kot to od njega pričakujejo drugi. Če ga poslušamo, mu s tem pomagamo graditi njegovo osebnost.
Če ni ne slišan ne razumljen, ima otrok občutek, da je zadel ob zid, kar lahko povzroči nasilna čustva. Vse, kar je bilo zaprto kot v nekakšen ekonom lonec, se spremeni v jezo, agresivnost, nemir, laži ali se izrazi z bolečino v trebuhu, glavobolom ali nepojasnjeno vročino.
Vloga staršev je otroku pomagati, da se upre vzgibu, ki bi lahko povzročil ljubosumje. Če je po eni strani bistveno, da znamo poslušati, je postavljanje mej strastem enako pomembno, saj nas sicer lahko zasužnjijo: “Razumem, da si ljubosumen, vendar to ni razlog, da tepeš svojega brata.”
Ne pozabite reči “Rad/a te imam”
Če otroku zagotovimo, da ga imamo radi, mu s tem pomagamo, da ljubosumja ne bo ohranjal z neprimernim in nesprejemljivim vedenjem. Otrok se bo naučil razlikovati med tem, kar čuti, in tem, kar s tem naredi in za kar je odgovoren – kar lahko postane tudi greh. Ob tem se lahko navežemo na besede iz evangelija: “Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka” (Mr 7,15).
Naš otrok lahko doživlja občutke, ki nas plašijo in ob katerih se čutimo nemočni. Pri tem si lahko pomagamo z naslednjimi vprašanji: Kaj nam sporoča s svojo jezo, svojim ljubosumjem? Kaj bi mu radi sporočili sami? Če je to sporočilo ljubezni, bo to spodbudno in ljubeče: “Rad/a te imam.”
Avtorica prispevka je Élisabeth Content.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Zakaj se je mladim težko osamosvojiti in oditi od doma
Preberite še:
Postanite boljši pogajalec od svojega otroka
Preberite še:
Na pomoč, ne morem obvladati svojega otroka!
