V današnji digitalni družbi je pomembno, da se naučimo “prepoznavati bistveno in izločati vse nepotrebno”. V spodnjem intervjuju nam francoska profesorica za spomin in metodologijo Anne de Pomereu ponuja več strategij, ki nam lahko pri tem pomagajo.
Izboljšati spomin v dobi umetne inteligence – je to res uporabno?
Spomin je nepogrešljiv za razmišljanje: pametno lahko razmišljamo le, če imamo določeno stopnjo znanja. Bolj ko svet postaja digitaliziran, bolj je pomembno, da imamo dober spomin. Danes živimo v svetu, ki je prepoln informacij. Glede na to, da je spomin asociativen, moramo imeti trdna sidra, ki nam pomagajo doseči in ohraniti to, kar je novega. Lažne novice so tako uspešne prav zato, ker ljudje nimajo dovolj znanja, da bi se vprašali, ali je nekaj res ali ni.
Preberite še:
6 načinov, s katerimi boste zapravili svoje življenje
Bi si morali vse zapomniti?
Če bi si skušali zapomniti vse, bi bilo to nesmiselno in nepotrebno. Ne bojte se pozabljanja. To je odlična funkcija spomina, ne njeno “nasprotje”. Zaradi pozabljanja ohranimo bistveno in izločimo, kar je odveč. Poleg tega je pozabljanje nujno, da si opomoremo od travme ali žalosti.
Cilj ni v tem, da bi kopičili znanje kot kak stroj. Pomembno je, da si zapomnimo tehtno znanje, ki nam omogoča razvijanje notranje svobode – sposobnost dobrega odločanja brez družbenih ali ideoloških pritiskov. Ko se lahko zanesemo nase in na svoje znanje, ki ga lahko nadzorujemo, prispevamo k samospoštovanju in notranjem miru.
Zakaj si nekateri ljudje tako veliko zapomnijo, drugi pa tako malo?
Ob rojstvu spomin ni enakomerno porazdeljen med nas. A nič ni zacementirano! Pridobimo si lahko izjemen spomin, ker se lahko spominjanja stvari naučimo. Zmanjša se le, če ga ne uporabljamo.
Preberite še:
Kako spomini vplivajo na odnos in njegovo prihodnost?
Ali obstajajo različne vrste spomina?
Naše sposobnosti so v nas neenakomerno razporejene. Pogosto govorimo o vidnem, slušnem in kinestetičnem spominu. Lahko pa gremo še dlje: govorimo lahko tudi o spominu za podatke, abstraktna imena, besedila in poezijo, o naših osebnih spominih, o spominu na kraje in ljudi, ki jih poznamo.
Medicinsko slikanje je potrdilo, da imamo več vrst spomina: kratkoročni spomin (ki z leti upada) ohranja informacije (omejene po količini in dolžini), preden jih preoblikuje v dolgoročni spomin. Dolgoročni spomin pa je sestavljen iz proceduralnega (kolesarjenje, vožnja ipd.), semantičnega (naučeno znanje) in epizodičnega spomina (stvari, ki so se nam zgodile).
Kako lahko ugotovimo, kakšne vrste spomina imamo?
Samo vprašajte se: kaj si z lahkoto zapomnim, kaj si težko zapomnim? Sama si zelo težko zapomnim imena ljudi, imam pa zelo dober spomin za številke. Moja hči si lahko zapomni besedilo pesmi, če jo sliši samo dvakrat ali trikrat, meni pa je to precej težje – besedilo moram ločiti od melodije.
Preberite še:
Učenje jim ni šlo, a so kljub temu postali svetniki
Kaj svetujete za izboljšanje spomina?
Začnimo s tem, kar je preprosto. V spominu so kraji in podobe dobro ohranjeni. Uporabimo svojo domišljijo, da stvari, ki si jih želimo zapomniti, preoblikujemo v vizualne znake. To imenujem “mentalne podobe”. Potem te podobe uredimo po resničnih prostorih, po katerih potujemo in ki so razdeljeni po točno določenem vrstnem redu. Red prostorov ohranja stvari urejene. To je slavna “palača spomina”, ki so nam jo zapustili Grki. Zelo dobro jo poznamo, a je ne uporabljamo pogosto. Dovolj je le nekaj dobro zasidranih informativnih točk, da si lahko brez večjega napora zapomnimo še mnogo drugih.
Zelo mi je všeč zgodovina, a vedno sem vse pomešala in si nisem ničesar zapomnila, dokler se nisem naučila kronološkega zaporedja kraljev in predsednikov. Naredila sem si seznam, kdaj so vladali oz. predsedovali. Potem sem te informacije uporabila in na zabaven način preoblikovala imena in datume v mentalne podobe v moji palači spomina. Vse kralje in kraljice, ki so vladali v istem stoletju, sem dala v eno sobo. Z uporabo kronološkega znanja lahko zdaj lažje spremljam zgodovinske programe in si zlahka zapomnim knjige, ki jih berem. To imenujem strategija kavlja.
Preberite še:
Kaj pravzaprav pomeni živeti tu in zdaj?
Kako je sestavljena takšna strategija?
Ne gre le za preprosto piflarsko pomnjenje. Da bi si nekaj zapomnili za daljši čas, moramo izbrati približno 20 odstotkov vsebine – to je potrebni minimum –, ki jo kodificiramo. To nam bo omogočilo preprost priklic preostale vsebine.
Pravite, da je pozornost ključ do spomina. Mar ni v tej hrupni družbi, v kateri prevladujejo zasloni, naša pozornost zlorabljena?
Brez pozornosti si ne moremo ničesar zapomniti! Naša pozornost je krhka, neubogljiva in vedno jo pritegne to, kar je lažje. Izkušeni ustvarjalci vsebin – Facebook, Twitter, Snapchat, Instagram in drugi – požrešno hlepijo po naši pozornosti. Ko na primer želimo delati, zlahka dve uri zapravimo za brskanje po naših najljubših internetnih straneh. Danes so uspešni tisti ljudje, ki zmorejo nadzorovati svojo pozornost in se upirati skušnjavi večopravilnosti.
Preberite še:
Fizična vadba, ki krepi spomin in se bori proti stresu
Ali nas dober spomin osrečuje?
Seveda! Simone Weil, francoska filozofinja, je zapisala: “Inteligenco lahko vodi le želja. Za željo pa je potrebno zadovoljstvo in veselje. Inteligenca je rodovitna le prek veselja.” Če znam psalm na pamet, to ni isto, kot če ga preberem v mašni knjigi. Če ob molitvi premišljujem, to poveča moje duhovno veselje in me približa Bogu. Če znam na pamet neko pesem, me to osrečuje. Ko odvetniku uspe prepričati poroto, ne da bi pogledal v svoje zapiske, to okrepi moč njegovih argumentov. V spominu je pedagogika sreče.
Avtorica prispevka je Caroline de Fouquières.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
K spovedi po 20 letih: “Živel sem v peklu, iz katerega me je potegnil Bog”
Preberite še:
Gozd, ki ga je hudič odložil s svojega hrbta
Preberite še:
Deček, rojen v 23. tednu nosečnosti, kljubuje vsem napovedim
