Aleteia
Tor, 20. oktobra |
Sveta Marija Bertila Boscardi
Življenjski slog

Mama, profesorica in ljubiteljica knjig, ki opozarja na številne probleme današnjega časa

NINA PREŠERN GOSPODIČNA KNJIGA

URŠKA KOLENC | ALETEIA

Urška Kolenc - objavljeno 13/07/20

Pogovor o knjigah, poučevanju in sinovi diagnozi

Nina Prešern je knjižna blogerka in profesorica slovenščine na eni od ljubljanskih gimnazij. Pred skoraj desetletjem je začela pisati blog o knjigah, ki se danes imenuje Gospodična knjiga. Kot nakazuje že naslov, piše predvsem o knjigah, ki jih bere sama in skupaj s sinkom, a na njenem blogu ne zmanjka prostora tudi za vsakdanje družbenokritične teme. Nanje gleda z  različnih zornih kotov in jim kritično postavlja ogledalo.


TEACHER

Preberite še:
Nauk modrega učitelja, ki ga ne boste nikoli pozabili

Vaš blog Gospodična knjiga je v veliki meri posvečen knjigam. Na knjižnem trgu je ogromna ponudba knjig. Kako razlikovati dobre knjige od slabih knjig?
Pri otroški knjigi največ pove skupek zgodbe in ilustracije. Kakovostna ilustracija je na primer usklajena v barvah, motivih, usklajena je z besedilom in ga tudi velikokrat razširja. Zgodba pa je po mojem mnenju kakovostna, če ni neposredno didaktična, ne žuga o edinem pravem ravnanju, otroku se z metaforami, primeri iz vsakdana in domišljijo približuje zelo razumevajoče.

Všeč mi je, če knjiga otroka ne podcenjuje, ne pretirava v jeziku s pomanjševalnicami in ljubkostjo, ampak nežnost, prikupnost, humornost in drugo doseže na manj teatralen način. V slovenskem prostoru še vedno prevladujejo dobre otroške knjige, res pa je, da so dražje od tistih manj kakovostnih. A ni nujno, da je vsaka knjiga, ki ima bizarno nizko ceno, slaba. Obstajajo izjeme.

Pri dobrih knjigah za odrasle pa stavim na bralčev okus. Eno je, kar vrednoti literarna kritika in je jasno določeno z vedo kot tako. Stvar bralcev pa je, ali vsi to res cenimo in potrebujemo. So bralci, ki so čisto zadovoljni ob preprostih žanrskih romancah, zgodovinskih romanih ali kriminalkah. Vidiš, ali te potegnejo ali ne.


LITTLE GIRL LIBRARY

Preberite še:
Kako ravnamo s knjigami iz knjižnice

GOSPODIČNA KNJIGA
GOSPODIČNA KNJIGA

Kdaj se zgodi, da mora otrok prebrati kakšno knjigo z vulgarno tematiko oz. s tematiko, s katero se ne strinjamo. Kako se z njim pogovoriti o taki knjigi, kako jo ovrednotiti?
V resnici se v takih pogovorih z mladimi razkrije, da razmišljajo s svojo glavo, vejo, kaj berejo. Vedenja kritično vrednotijo, se pravi, da se ne zaletijo v predsodke in stereotipe. To je za odraščajočega človeka še kako pomemben vidik branja.

Dandanes je večja težava, kaj mladi vsakodnevno spremljajo po vseh družbenih omrežjih in Youtubu, kjer je dostopna nepregledna množica takih in drugačnih vsebin, ob katerih ostajajo sami z zaslonom. Knjiga je v tem smislu še najmanj nevarna, ker je šla že skozi uredniško sito, skozi več profesionalnih bralcev. Če se ob branju srečaš še z nekom, ki ti lahko o tem še kaj pove in te vodi k širšemu razmišljanju, recimo mentorjem branja, učiteljem, knjižničarjem, starši, vrstniki ipd., je to zelo pomembna izkušnja.

Verjetno pa moramo biti pri tem pozorni na tiste mlade, ki so zaradi različnih razlogov bolj občutljivi.
Čeprav je v družbi pogosto površno prikazano, da današnji mladi že vse sorte reči poznajo in jih izkusijo, je ogromno mladih, ki ne živijo na ta način in jih kaka stvar v literaturi res lahko šokira. Zato je treba biti pozoren tudi na tiste nežnejše duše, ki so odrinjene na rob, za katere mislimo, da so močne, pa v zavetju domov zelo trpijo. Njih lahko surova vsebina knjige prej potre oz. jih kako drugače vznemiri. A takega mladega bralca lahko kot mentor branja zelo opolnomočiš.

Knjiga mlade tudi spodbuja, da odprejo oči, da se ne osredotočajo le na svojo resnico – resnic je zmeraj več. Knjiga torej ne more škodovati, je prej nekaj, kar pomaga pri že tako včasih zmedenem najstniškem življenju.

Česa se starši v kontekstu t. i. problemske, ‘sporne’ literature in mladih sploh bojijo? O temah, kot so spolnost, droge, nasilje, rasizem in drugo mlad človek razmišlja ob knjigi, namesto da tema postane tabu, ki ga bo skozi življenje strašil. Mogoče pa se starši bojijo, da bo otrok ob taki literaturi dobil nove, problematične ideje? Razumem te pomisleke, a mislim, da knjiga ni neposredni dejavnik, ki bi odločal o tem.


READING

Preberite še:
Imate doma najstnika ali najstnico? Tu je nekaj predlogov dobrih knjig zanje

Kaj brati to poletje? Nina priporoča:

View this post on Instagram

Pa kdo bi si mislil, da lahko nekdo kot jaz prehiti poletje! 😂 Na blogu je imeniten kupček, že tradicionalno poimenovan Poletno branje Gdč. knjige 2020. Na seznamu je 10 knjig. Da te spodbodem: partnerski priročnik Jesperja Juula, risoroman o predsodkih o ženskih genitalijah, krimi roman, kratke zgodbe, Margaret Atwood in okapi – kaj pri hudiču je okapi? Zoološko nerazgledani guglamo in se svoje nevednosti (končno vem, da je spolovilo z O in ne splovilo 🤭) nič ne sramujemo. Tako torej … odšibaj na www.gospodicnaknjiga.si, podeli ta seznam poletnega branja, na katerem je menda samo ena knjiga z letnico 2020 (z branjem zaostajam vsaj za 2 leti, to vem že dolgo 😁) in nič kaj plaža lahkotnost, s kakšno beročo kolegico, sicer pa se mu ne predaj preveč. Bistveno je, da najdeš svoj tempo branja in sebi ljubo čtivo. Moje je pač tu. . . #gospodičnaknjiga #beremsebi #poletnobranje #igslovenia #knjiga #branje @sodobnost @zalozbavida @mladinskaknjiga @zalozba_goga @cankarjevazalozba @vigevageknjige_ #book #booklist #books #readinglist #summerreading #jesperjuul #margaretatwood #handsmaidstale #joeldicker #bookstagram #bookblog #bookstagrammer #funfunfun

A post shared by Gospodična knjiga (@gospodicna_knjiga) on

V času koronavirusa smo lahko veliko brali o slabostih, ki jih je prineslo šolanje na daljavo. Vi pa ste izpostavili dobre plati. Katere so?
Ene so osebne in stvar mojega značaja, recimo, da sem lahko pozneje vstajala, druge pa sistemske. Kar sem napisala v eni od objav na Facebooku, je posledica druženja z maturanti v živo, med epidemijo, ko so se izjemoma lahko vrnili v šolo in se pripravljali na maturo. Za profesorja in dijake je nekaj najlepšega, če delajo v manjši skupini. Je več tišine in pozornosti, dijaki se bolj sprostijo, zaupajo, se lažje izpostavijo, priložnost dobijo tudi bolj zadržani.

Med šolanjem na daljavo so se dijaki lahko velikokrat pripravili vnaprej, recimo literarne odlomke so brali pred srečanjem v Zoomu. Stvari smo se lotili bolj študijsko. Hkrati situacija prisili, da se tudi kot učitelj lotiš česa novega. Pri meni se je za učinkovito novost izkazalo snemanje zvočnih posnetkov. Dijaki so na ta način ob zvoku sledili še powerpointu. Rekli so, da so zelo uživali, nekateri so bili bolj motivirani, ker so imeli svoj tempo dela; ta je v razredu sicer bolj podrejen učiteljevemu.


ANA PAVEC

Preberite še:
6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins

Omeniti pa je treba tudi slabosti šolanja na daljavo

“Učiteljevo in učenčevo motivacijo težko več mesecev vzdržuješ na daljavo. Enim in drugim nam manjka neposredna povratna informacija o tem, kaj in kako delamo. Roko na srce, v videokonferencah lahko marsikaj skriješ. V razredu morda lažje dvigneš roko, tudi če si sramežljiv. V Zoomu je bilo manj spontanih debat z dijaki. Včasih sem se kot profesorica počutila kot robot, saj hitiš, želiš uresničiti čim več učnih ciljev in predati čim več pomembnih informacij – med šolanjem na daljavo je bilo tudi več organizacijskih, ne le povezanih s snovjo. Dijaki so povedali, da po več Zoomih na dan niso več mogli zbrano slediti, delo za šolo se je nekaterim razvleklo čez ves dan. Tudi zame je ločnica med delovnim časom in prostim časom izginila, kar je bilo izjemno moteče. Govorimo, da v šoli ves čas sedimo in se premalo gibamo, ampak doma smo sedeli še več.”

Učni proces ni narejen za dolgoročno šolanje na daljavo, upam pa, da bomo znali iz te izkušnje odnesti tudi kaj dobrega za šolanje v razredu.

Ste mama otroka, ki so mu diagnosticirali Aspergerjev sindrom s pridruženo motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo. Česa kot družba o otrocih z avtizmom še vedno ne razumemo?
Mislim, da se je v družbi skozi medije, filme in prek znanih osebnosti ustvarilo preveč stereotipov o osebah z avtizmom: da so to geniji, da ne govorijo, niso družabni, nimajo smisla za humor in empatije, da so to tisti, ki so malo ‘čudni’. Vse to so zmotne predstave o osebah z avtizmom. Ne glede na to, da so si ti ljudje zelo različni med seboj, vidim, sploh pri otrocih z avtizmom, da se večinoma želijo vključiti v družbo, biti opaženi, začutijo, kaj je smešno, imajo svoja posebna zanimanja, a to izkazujejo drugače kot nevrotipični posamezniki.


SAD,LITTLE,BOY

Preberite še:
Je moj otrok avtističen, ker nisem bila nežna?

Pomembno se mi zdi predstaviti, da so to osebe, ki se jih da ogromno naučiti, ampak na drugačne načine, kot si predstavljamo in kot upamo, da se bo zgodilo. Kot starši in kot družba se moramo navaditi na nove stvari, otroka sprejeti in ga po eni strani dobesedno naštudirati – naučiti se moramo, kaj potrebuje, na kakšen način se odzove in ga pri tem ne zatirati s pretirano visokimi pričakovanji, kako bi moral vse početi kot drugi.

Pomembno je, da spoštujemo njegovo večjo potrebo po miru, redu, vsakodnevnih rutinah ipd. Ugotoviti moramo, kaj otroka pomirja, posebej veseli in kje potrebuje več naše podpore. In če dobimo takega otroka v vrtec in šolo, vprašamo starše, kaj se dogaja, kako lahko pomagamo, upoštevamo priporočila strokovnjakov, izkazana v zdravniških poročilih in podobno.

Kako se s tem soočate kot mama?
Meni je bilo najtežje pred diagnozo, tam nekje do otrokovega četrtega leta, ko smo opazovali njegove posebnosti in je bilo jasno, da nekaj ni čisto tako, kot naj bi bilo. Takrat si povsem zmeden. Družba včasih zamahne z roko in reče: Saj še raste, naš je tudi včasih tak, saj se bo še razvil … Poleg tega ti kdo svetuje, da bi moral vzgajati z bolj trdo roko. Mene je zelo pestila krivda, da delam kaj narobe, da nisem dovolj stroga, dosledna.

Ne bi rekla, da je bilo veliko presenečenje, ko je sin dobil diagnozo. Končno smo izvedeli, kam se usmeriti naprej. Nekateri mislijo, da avtizem med odraščanjem kar naenkrat zbledi. A to bo doživljenjska specifika neke osebe. Zaradi spoznavanja diagnoze se bolj bojim sinove odraslosti. Zdaj mu lahko še v marsičem pomagamo. Drugače pa bo, ko bo izstopil iz šolskega sistema, ko se bo moral vključiti na trg delovne sile, se osamosvojiti …

Včasih je diagnoza trden argument, da okolica začenja razumeti specifike tega otroka. To je žalostno, ker bi morali sprejemati drugačnost slehernika, diagnoza gor ali dol. Včasih pa druge prepričaš šele, ko poveš, da to ni kaprica staršev, ampak nekaj od strokovnjakov opaženega in potrjenega.


GIRL

Preberite še:
Kaj storiti, če vas je strah resnice


KOBIETA W KAWIARNI

Preberite še:
Dobre navade za uporabo družbenih omrežij


TECHNOLOGY

Preberite še:
Kako hitro učiti otroke o uporabi pametne tehnologije?

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
avtizemintervjuknjigeučitelji
Top 10
Urška Leskovšek
Martin Golob znova v živo: "Nismo sami!"
Ana Beatriz Frecceiro Schmidt
Sempre familia
V začetku nosečnosti so ji odkrili raka, a sp...
Barbara Oprčkal
Rak dojk: "Milijon neodgovorjenih vprašanj, t...
Barbara Oprčkal
Martin Golob: "Uboganje ni slaba stvar. Uboga...
Barbara Oprčkal
"Bil bi greh, da ne bi izkoristila svojega ta...
FAMILY KIDS
Lidia Konar
Izgubila sta sedem otrok. Zdaj jih imata deve...
Tina Martinec Selan
Kako sem med lockdownom zapadla v hudo depres...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.