Sposobnost čudenja otroku omogoči, da je očaran nad tem, kar vidiČudenje resničnosti je začetek razmišljanja, je pot naravnega učenja pri otroku. Tako pravi Catherine L’Ecuyer, doktorica psihologije in izobraževanja, mati štirih otrok in avtorica knjige Vzgoja za čudenje. Knjiga, ki vabi starše, da varujejo, ohranjajo in pri otrocih vzdržujejo razpoložljivost duše, ki jim omogoča, da se čudijo svetu in ostajajo v realnosti.
Okolje za čudenje
Čudenje nad lepoto vsega, kar ga obdaja, se bo v otroku vzbudilo, ko živi v varni navezanosti in je lahko zaupljiv in odprt do realnosti na nek umirjen način, daleč od preštevilnih dražljajev z zaslonov.
Njegova želja po odkrivanju in raziskovanju potrebuje mirno, tiho okolje, ko se lahko zaustavi, česar danes v otroškem svetu primanjkuje.
Otrok, ki je te umirjenosti deležen že od rojstva, lahko razvija sposobnost čudenja in bo postavljal bistvena vprašanja o vsem vesolju oziroma stvarstvu.
L’Ecuyerjeva opozarja, da imamo táko čudenje zmotno za čustvo ali radovednost. Vendar gre pri sposobnosti čuditi se za željo spoznati stvari takšne, kot so, zato, ker so. Otroci svet dojemajo kot dar in to vzbuja v njih hvaležnost in ponižnost.
Ustavimo pretirane dražljaje
Nasprotno pristopu čudenja nad svetom je prepričanje, da učenje poteka tako, da nekoga zasujemo s podatki in realnost predstavimo na hitro in kričeče. Ker verjamemo, da je več hkrati tudi bolje, zamenjujemo podatke z znanjem.
Podatki so le koščki brez konteksta in se pretvorijo v znanje pod pogojem, da učenje poteka v naravnem ritmu otroka, primernem njegovi starosti in v okolju, ki daje podatku smisel in ga postavi v smiselne okoliščine.
Dražljaji morajo biti postopni in sestavljeni tako iz zvokov, besed in predmetov, kot iz nasmehov in očesnega stika. Zasičenost s podobami in zvoki poškoduje dojemanje, zmanjša zmožnost čudenja in občutek za podobnosti. Ostane samo hrup, ki v otrokovi glavi ustvarja zmedo.
L’Ecuyerjeva opozarja, da bombardiranje otroka z različnimi poučnimi programi pred zasloni v resnici zmanjšuje njegovo zmožnost čudenja, čeprav se oglašujejo kot pospeševalci učenja.
Lepota in tišina
Otrok ne želi hitrih zaznav, temveč opazovati lepoto, ki osvetljuje resničnost. Želi odkrivati resničnost v običajnem ritmu dneva: življenje, obnašanje, izraze in poglede, če jih naštejemo le nekaj. Lepo okolje vzbuja čudenje in olajša učenje. Od tod izhaja potreba po tišini, ko umolkne ves hrup medijskega bombardiranja in blišča in da prostor lepoti resničnosti.
Navezanost
Otroku ne bo uspelo samemu, uspelo mu bo skozi pogled vzgojitelja, ki ga spremlja, ki mu pripravlja srečanja z realnostjo v skrbnem vzdušju, v tišini, ki z malo besedami in prstom pokaže na tiste vidike resničnosti, ki govorijo potiho.
Otrok potrebuje skrbnika, ki je zanj izhodišče za raziskovanje in mu nudi varno navezanost, zaradi katere lahko napreduje. Le na tak način vstopa v nove svetove, na katere namigujemo.
Pozornost
Dolgotrajna pozornost je temeljna, da otrok lahko vidi resničnost in se jih lahko čudi. Iz usmerjene pozornosti lahko opazimo res vsako podrobnost, s čuti in z mislimi.
Tiho okolje v ozračju zaupanja se prilagaja otrokovemu ritmu in olajša vzdrževanje pozornosti. Druga skrajnost pa je okolje, zasičeno z dražljaji, ki vsakdanje okolje spremeni v dolgočasno in nepomembno.
Čudenje ugasne, zasičena pozornost ni več zmožna ujeti lepote v malih rečeh. Pozornost je umetno vzpostavljena od zunaj, je nehotena in ne izhaja od znotraj, tako kot spontana pozornost.
Nedolžnost
Potrebno je varovati otrokovo nedolžnost. Njegov pogled mora ostati čist, treba je ohraniti njegovo sposobnost napredovanja, ker ve, da vsaka stvar nosi neko skrivnost. Ni treba prehitevati razvoja in vsakega dneva zapolniti z nečim novim in vznemirljivim.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.
