Ana Malavašič je študentka, dolgoletna animatorka in zadnja leta tudi katehistinja. Ukvarja se tudi z manekenstvom, ljubi pa naravo in hribe, kamor redno zahaja, tudi zaradi svoje službe. S prijazno in odprto Ano smo se pogovarjali o poslanstvu animatorjev, pa tudi o njenem manekenskem delu in izzivi, s katerimi se zaradi njega sooča.
Preberite še:
Starši ji pravijo, da je oratorijski teden za njihove otroke najboljši
Kako je z letošnjim oratorijem v vaši župniji?
V naši župniji smo sprva imeli v načrtu, da bomo oratorij izpeljali v taki obliki kot vsa leta, vendar smo se potem odločili, da ga letos izpeljemo malce drugače – na daljavo. Animatorji smo sestavili program za oratorij od doma, ki zajema sedem projektnih dni, ki vsebujejo vse elemente, ki bi jih imel oratorij “v živo”, od kateheze, zgodbe, do delavnic in domačih nalog. Upam, da bodo starši za to, da bodo stvari lahko počeli doma s svojimi otroki, mi pa bomo veseli poročil in fotografij izdelkov, ki jih bodo imeli otroci za nalogo narediti.
Kaj vas vleče v delo z mladimi, da žrtvujete svoj čas in energijo kot katehistinja in animatorka?
Menim, da si prav vsak zasluži toplino, pozornost in to zame najbolje opisuje Frančiškova pesem: “Res je prijetno, kadar v srcu čutiš srečo, veselje, tiho pesem Stvarstva. Vem, da na svetu nihče ni osamljen, vsak je le delček širnega življenja.” Vsak prostovoljec je dar, ki je od Boga in moramo ceniti ljudi, ki si vzamejo čas, nekaj naredijo za drugega in ki za to ne pričakujejo plačila v obliki denarja. So pa vsi otroški nasmehi in navdušenje velikansko plačilo za delo, ki ga opravljamo.
Preberite še:
Vas zanima, kakšen je bil oratorij nekoč? Poglejte!
Pri delu z mladimi več dobim in prejmem, kot dam. V vseh letih, odkar sem animatorka, sem se res ogromno naučila. Na prvem mestu moraš biti človek, ki ti je mar, ki se ti z otroki da ukvarjati. Videti moraš smisel v tem, da prenašaš neko sporočilo naprej. Zavedam se tega poslanstva, ki mi ga daje Bog.
Vidim pa, da si včasih zadam preveč ciljev, kaj vse bi rada izpeljala v neki veroučni uri in kako, potem pa je situacija v realnosti drugačna. Pride nekaj nepredvidljivega, otroci te z vprašanji speljejo stran od glavne teme … Tudi s tem se veliko naučim. Zelo pomembno je, da imajo otroci pravo usmeritev v družini, animatorji in kateheti potem lahko samo dopolnimo in dodamo. V eni sami uri na teden pa se ne da vsega narediti.
Preberite še:
4 lastnosti, ki bi jih moral imeti vsak animator
Kako se približati mladim, katera “orodja” uporabljate za to, da se z njimi povežete?
Otroci ti zelo veliko zaupajo, zato moraš biti njihov prijatelj in zaupnik. Hkrati pa jim moraš biti tudi dober zgled, saj te neprestano opazujejo in posnemajo. Želijo biti tak, kot si ti, očitno se jim zdimo “kul”. Marsikdo med njimi si prav zaradi nas tudi sam želi postati animator, kar se mi zdi zelo pozitivno.
Dejansko potem otroci, ki so npr. v 9. razredu in jih kdaj zadolžimo za kakšno nalogo, da za kratek čas prevzamejo vlogo animatorja, prevzamejo veliko več odgovornosti. Všeč jim je, da jim zaupaš, dobijo zaupanje vase in se dosti bolj zrelo obnašajo, če so v vlogi animatorjev.
Kaj si otroci/mladi od animatorjev in drugih, ki jih vzgajamo, želijo?
Želijo si, da na svet gledamo z njihovega zornega kota. Zato nam tudi zelo zaupajo. Smo kot neka družina, zelo se povežemo, recimo tudi po enem letu na oratoriju pritečejo do mene, se stisnejo k meni, si želijo, da jih nosim naokrog … Animator mora biti nekdo, na kogar se lahko zanesejo, mora biti spoštljiv, odgovoren, imeti vrednote na pravem mestu. Animatorstvo je dobra šola za življenje. Oratorij pa ni samo varstvo, ampak moramo otrokom tudi nekaj dati.
Preberite še:
“Tja, kjer je življenje, tja mladi pridejo”
Ste pa tudi manekenka. Včasih se zdi, da krščanski pogled (dostojanstven, telo je tempelj Svetega Duha) na telo nikakor ni skladen s tem, kako na telo gleda manekenska industrija (razgaljanje z dobičkonosnimi nameni). Kako vi združujete oboje?
Sploh se ne dojemam kot manekenko, niti ne bi rada zapadla v to, da bi bila izkoriščena kot fotomodel. Trenutno imam pogodbo z določeno znamko spodnjega perila, za katero fotografiramo za njihove kampanje. Tudi Cerkev postavlja telo na prvo mesto kot temelj razumevanja krščanstva in smisla življenja (vstajenje telesa). Tudi prva človeka sta bila gola.
Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, zato ne vidim razloga, zakaj bi se sramovali svojih teles. Sama grem še dlje in pravim, da če se sramujemo svojega telesa, se sramujemo Boga, ki je naš Stvarnik. O vsem skupaj sem dobro razmislila, preden sem sprejela odločitev, da se fotografiram za spodnje perilo, prav tako, preden sem se odločila nekatere fotografije deliti na svojem instagram profilu.
Preberite še:
Z modne brvi Victoria’s Secret na pot za Jezusom
Kako postavite mejo med tem, kaj je za vas še sprejemljivo v smislu ohranjanja dostojanstva in kaj ne več?
Imam jasno postavljeno mejo, nikoli ne bi pokazala vsega. Gole fotografije mi ne padejo na misel. Se pa ljudje v kopalkah tudi sprehajamo po plaži in gledamo druge v kopalkah. Spodnje perilo se mi zdi v tem oziru zelo podobna stvar.
Zdi se mi, da smo včasih preveč omejeni, bojimo se kritik in obsojanja drugih, kar gre včasih že na račun naše lastne svobode. Če imaš neko zdravo mejo, če se zavedaš lastnega telesa in premišljeno delaš s tem, ne vidim težav.
Preberite še:
Uspešna manekenka, čeprav ji manjka polovica roke
Ste bili zaradi svojega dela kdaj deležni tudi kritik?
Sem, čeprav sama nimam težav s tem, vidim, da jih nekateri imajo. Občutim tudi nevoščljivost drugih žensk, soočena sem s prav otročjimi reakcijami, ki so lahko zelo neprijetne. Tudi grde besede so že padale čezme, najbrž da bi me osramotile in očrnile. Sem pa dovolj samozavestna, da mi gre skozi eno uho notri, skozi drugo ven. Sem tudi zelo dobrovoljna. Ne pade mi na pamet, da bi grdo govorila o drugih, saj to vodi samo do slabe volje. Mislim pa, da si vsak človek zasluži lepo življenje.
Kako vidite problem popredmetenja ženskega telesa v sodobnih medijih?
Okrog nas je v medijih preveč lepotnih idealov, ki nas zavajajo. Svoje telo moraš imeti rad tako, kakršno je. Nismo vsi najlepši, nismo vsi popolni. Med mladimi je zato tudi veliko težav, npr. motenj hranjenja.
Ste velika ljubiteljica narave, gora ….
Narava mi je nekaj najlepšega, v čemer lahko uživamo. Že peto leto sem zaposlena v planinski koči, kjer je zares čudovita narava, razgledi, kjer se spočiješ, nahraniš telo in dušo. Ker sem dolga leta trenirala šport in tudi obiskovala fakulteto za šport, sem rada aktivna. Sploh hribolazenje in plezanje sta mi zelo blizu. V gorah so res lepote, kot majhna sem jih odkrivala s starši (in mi to ni bilo preveč všeč), zdaj pa s prijatelji. Veliko raje grem na dopust ob gorsko jezero kot na morje. Tam čas počasneje teče.
Preberite še:
Mož in oče mehkega srca ter nalezljivega nasmeha razkriva, pri čem ga žena najbolj pohvali
Preberite še:
Kako na primeren način vzpostaviti avtoriteto – nasveti vojaškega generala
Preberite še:
12 najlepših navedkov Janeza Pavla II. o ljubezni, zakonu in družini
