Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Dobra stran nošenja mask: zakrili smo kisle obraze

Andrea Mancini / NurPhoto / NurPhoto via AFP
Deli

Kisle kumarice

V poletni vročini se gre človek kdaj pa kdaj ohladit tudi v cerkev. In razmišljam, da je vsaj nam – vernim slovenskim kristjanom – virus naredil uslugo. Odkar moramo tudi v cerkvah nositi zaščitne maske, se pač ne vidi, vsaj ne tako zelo, kako kislih obrazov smo, in lahko veljamo za to, kar bi v principu morali biti: veseli ljudje! Pa saj nismo sami krivi! Ste se kdaj ozrli po naših glavnih in stranskih oltarjih? Ste opazili kako mrko, skoraj nejevoljno v nas zrejo ti, ki v “nebeškem kraljestvu uživajo večno veselje”?! Najraje bi še njim nataknil maske!

Veseljaki med resnimi svetniki

Saj vem: svetniki so resni ljudje in niso za vice. Niso za vice, ker so za nebesa!

Se pa med njimi kljub vsemu najde kakšen “veseljak”! Eden takih goduje prav v času kislih kumaric, na vrhuncu poletja …, ko skorajda ni dneva, da veterc od nekod ne bi prinesel vonja po čevapčičih … Ta možak pa ima, kot pravi “kralj žara”, opremo vedno pri roki in samozavestno razkazuje raženj ali mrežo za peko z vsakega oltarja ali podstavka, na katerega je postavljen. Sveti Lovrenc!

Ker je na ražnju v mukah in opeklinah končal on sam, me bo seveda takoj kdo obdolžil črnega humorja, a Lovrenc je bil glede na to, da je umrl v 3. stoletju, eden prvih, če ne kar prvi, ki se je v trenutkih svoje smrti zatekel k tako imenovanemu obešenjaškemu humorju. Ko se je pekel na ražnju, je menda dejal: “Obrnite me. Na tej strani sem že pečen!” Da ti vzame sapo … od poguma in seveda smeha.

Papež Sikst II. ga je ljubil in cenil, kot je zapisano, “zaradi vedrega značaja” – temu bi se danes reklo: smisel za humor – in mu je zaupal v upravljanje cerkveno premoženje. Rimski načelnik, ki je zvedel, da ima Cerkev velike zaklade, ga je dal prijeti, da bi mu jih izročil. In Lovrenc mu je zagotovil, da Cerkev prav res ima zaklade, še večje, kot si lahko predstavlja, in si je izprosil tri dni odloga, da jih izroči, po treh dneh pa je pred načelnika privedel vse rimske ubožce, vdove in sirote in rekel: “Glej, to so zakladi naše Cerkve!”

Če to ni duhovito?!

To je moje sorte svetnik. In priznam, da dvomim, da premorem vsaj kanček njegovega poguma … predrznosti že morda … za duhovitost in humor pa se trudim!

Naj nam dobesedno žareči zgled svetega Lovrenca pričuje, da je dobro in celo svéto na izzive sveta in napade skušnjavcev odgovarjati s smehom in dobro voljo.

 

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Gregor Čušin
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več