Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

Prigode iz misijonov. V potoku je obtičal, naložen s petimi tonami riža

OSEBNI ARHIV
Deli

Na Krištofovo nedeljo kramljamo z osebo, ki je misijone občutila na lastni koži

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Marko Petrović ni ne duhovnik ne laiški misijonar. Na Madagaskar se je odpravil pomagat svojemu stricu, zdaj pokojnemu misijonarju Klemenu Štolcarju. Tamkajšnje okolje in ljudje so ga tako očarali, da se je vrnil znova in znova … Skupaj je na petih epizodah svojega delovanja na tem edinstvenem otoku preživel dobri dve leti.

Da bi bolje razumeli

Za večno se mu je vtisnilo v spomin ogromno anekdot. Tri je delil tudi z nami, tudi zato, da se bomo bolje zavedali udobja, v katerem živimo, in bolje razumeli tiste, ki ga nimajo, ter jim priskočili na pomoč.

Za povprečnega Evropejca so ceste oziroma poti na Madagaskarju šok. Podlaga ni utrjena, kaj šele asfaltirana. Ko je vreme suho, še nekako gre. Če pa površje moči dež, cesta postane velika blatna luža. Tovornjaki v njej napravijo tako globoke kolesnice, da so pogosto neprevozne za običajen avtomobil.

Devet ur za petdeset kilometrov

Tudi če gre za terence, ti velikokrat obstanejo v blatu, ne morejo ne naprej ne nazaj. Rešitev je lahko avtomobilski vitel, ampak v bližini včasih ni primernega drevesa, ki bi lahko ponudilo oporo. Načrt B je podstavljanje kamnov, ena od možnosti pa zabijanje železnega droga v blato, ki “odigra” vlogo drevesa. A ta različica je pogosto obsojena na neuspeh.

Tako premagovanje relativno kratkih razdalj traja za nekoga iz razvitejšega sveta nerazumljivo dolgo. “Ko sem bil prvič na Madagaskarju, smo za 50 kilometrov z avtomobilom porabili devet ur! V tem času bi razdaljo premagali tudi peš. Nekaj časa se ti zdi kot avantura, pozneje pa si do grla sit nenehnega tresenja in majanja,” Marko razkriva, da se romantični vtis kaj hitro razblini.

Marko Petrovič na Madagaskarju:

V potoku obtičal s petimi tonami riža

Takrat priskočijo na pomoč dobri ljudje. Tako se je zgodilo tudi nekoč, ko je s tovornjakom znamke Unimog – ti veljajo za zelo močne – zabredel v potok, ven pa ni mogel več. Natovorjen je bil s petimi tonami riža.

“Svetovna prehranska organizacija je dala riž, škofiji pa zaupala deljenje. Moral sem prečkati potok, mostu pa ni bilo. Breg je bil zelo strm. Pet ton tovora je bil prevelik zalogaj, še posebej ker je bilo pobočje zelo spolzko, saj je prej padal dež. Tudi močan vitel skupaj z vsemi odlikami tovornjaka ni pomagal. Tovornjak je bil že napol iz vode, a ni mogel več naprej.”

Edina rešitev je bila raztovarjanje. A on je bil sam! Na srečo je mimo prišla skupina fantov, ki so bili rahlo okajeni. Ko jih je prvič poprosil za pomoč, so dejali, da nimajo časa, ker gredo v sosednjo vas k dekletom. Vseeno je vztrajal in jim obljubil plačilo. Nato so vendarle privolili.

“Ni bilo treba vsega zmetati dol, kakšne tri tone, nato so tovor naložili tudi nazaj. Potem se jim ni kaj preveč mudilo. Jaz pa sem vendarle lahko peljal naprej.”

Cesta poplavljena, do koder je segalo oko

Neki dan je bil na obisku pri misijonarju Janezu Krmelju, ko je nekdo pritekel sporočit, da mlada ženska nujno potrebuje prevoz v bolnišnico. Ta je bila od tiste vasi oddaljena 40 kilometrov.

Za prevoz se je javil Marko, poleg pa je peljal še njenega moža, majhnega otroka in njene starše. V bolnišnicah na Madagaskarju namreč zagotavljajo le najnujnejšo oskrbo, hrano, pribor, posteljnino in ostale potrebščine je treba prinesti s sabo, zato z bolniki pridejo tudi družinski člani.

“Ženska je bila zelo shirana. Na poti sem ugotovil, da je dež iz ceste napravil kar jezero. Kolikor daleč sem videl, je bilo vse pod vodo. Tvegal sem, zapeljal v vodo, saj sem vedel, da bolnica nujno potrebuje zdravstveno oskrbo, ampak je motor zajel vodo in avto se je ustavil. Nismo mogli več naprej. Voda nam je segala čez popek, tako da smo lahko bredli. Panika ne koristi nikoli. Najprej sem moral ljudi pomiriti. Bolnico smo odnesli in vse spravili na suho.”

Ceste na Madagaskarju:

Imeli so srečo, da so lahko prespali v bližnji vasi. “Naslednji dan je prišel mehanik in oživil avtomobil. Gospo je v bolnišnico peljal nekdo drug. Žal pa ne vem, kako se je zdravljenje razpletlo.”

Zobozdravnica na akumulator

V tretji prigodi Marko opisuje, kako je njegov avtomobil pripomogel tudi k zobozdravstveni oskrbi. V njihov kraj je prišla zobozdravnica iz Slovenije, ki je imela veliko dela s puljenjem zob domačinov.

“Ker prenosni zobozdravniški stol z vrtalnikom in kompresorjem dela na napetosti 12 voltov, je avto za potrebe plomb pripeljal tako blizu stola, da so lahko uporabili njegov akumulator. Neki ženski pa je bilo treba izpuliti kar osem zob in nato zašiti dlesni. Čeprav so ji to naredili že dopoldne, je proti večeru še vedno krvavela, zato jo je nazaj grede peljal do najbližje bolnišnice, kjer bi ji lahko pomagali, če bi izgubila preveč krvi.”

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.