Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, če želimo zdravo komunikacijo, je, da spoznamo, da je povsem nepomembno, neuporabno in neučinkovito ugotavljati, kdo ima prav in kdo ne. Nima smisla ugotavljati, “kdo je prvi začel”, in se obnašati kot otroci, ki se prepirajo in se potem skušajo opravičevati.
Drugi pogoj, ki mora biti izpolnjen, je, da za trenutek postavimo svoj ego ob stran, z namenom, da bi se lahko posvetili drugemu. Vedno skušajmo biti pozorni in odprti za besede in argumente sogovornika. Vprašajmo se, ali ni morda res malo resnice v tem, kar je rekel drugi.
Preberite še:
Ali vaš način komunikacije sodelavce spravlja ob živce?
Ali se vam ne zdi, da včasih prehitro predvidevate, da drugi nima prav?
Nihče ne more trditi, da pozna vso resnico
Reči, da imamo vedno prav, in s tem razmišljanjem začeti nek pogovor, je tako, kot bi rekli, da vemo resnico. A če dobro pomislimo, popolne resnice ne pozna nihče. Resničnost je tako zapletena, da lahko ujamemo le nekatere njene delce.
Ljudje na svet gledamo skozi leče naše subjektivnosti. Te leče so obarvane glede na našo izobrazbo, zgodovino in osebnost. Če se z nekom v nečem ne strinjamo, to ne pomeni, da je eden od naju v zmoti, ampak gre za to, da govorimo iz različne perspektive, da nimamo istega stališča.
Zato nihče ne more trditi, da pozna vso resnico. Le eden je, ki je bil dovolj drzen, da je dejal, da ne le pozna resnico, ampak da je On sam resnica. Mi pa nismo Kristus in zato nimamo pravice, da se primerjamo z Njim na način, da trdimo, da imamo sposobnost videti stvari tako, kot jih je videl on.
Avtor prispevka je oče Denis Sonet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Kako živeti z nekom, ki vedno misli, da ima prav?
Preberite še:
Življenje s slepoto: “Čeprav ne vidim, sem še vedno lahko koristen sebi, družini in družbi”
Preberite še:
Spadate med tiste, ki morajo vedno imeti vse prav?
