Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Letalski inženir, ki se je odpovedal uspešni karieri, da bi postal duhovnik

ALVARO SERRANO
Gentileza
Deli

Pustil je uspešno kariero in oblekel duhovno oblačilo

Álvaro Serrano Bayan je star 34 let in prihaja iz španske škofije Toledo. Odraščal je v skromni in verni družini. Trud in številni talenti so ga iz majhnega mesteca popeljali v večje mesto.

Mlad, nadarjen, na visokem položaju v podjetju, z denarjem, čudovito hišo in možnostjo potovanja kamor koli … imel je “vse”. Sliši se sanjsko, kajne? A Álvaro se je vsemu temu odpovedal.

Otroške sanje

Kot otrok se je zelo rad igral z letali. Njegove sanje so bile leteti, po drugi strani pa se je večkrat igral duhovnika in si predstavljal, da so vaflji, ki jih je oboževal, čisto prave hostije. Sam pravi, da je “poklicanost vpisana v nas od trenutka, ko se rodimo.” Začel se je oblačiti v duhovnika in prebirati življenjepise različnih svetnikov.

Kot ministrant in skavt je bil med odraščanjem dejaven v domači župniji. Pri 18 letih je na romanju v Santiago de Compostela začutil klic na duhovniško pot. Kljub temu je izbral drugačno pot. “Imel sem dobre ocene in lahko sem se odločil za študij letalskega inženirstva v Madridu,” pripoveduje.

ALVARO SERRANO
Gentileza

Uspešna kariera

S to odločitvijo si je Álvaro začrtal uspešno kariero. Spoznal je tudi dekle, s katerim sta bila par pet let. Kaj več bi si še lahko želel? Toda ob tem ena od njegovih želja ni bila izpolnjena in njegovo srce ni bilo mirno.

“Prišel je čas, ko sem svoji družini rekel, da želim iti v semenišče. Toda rekli so mi, naj najprej zaključim študij, saj bi se lahko le zdelo, da sem skušal pobegniti pred obveznostmi zelo zahtevnega študija.”

Poklicanost je našel tudi na univerzi. Še naprej je vztrajal s svojim življenjem v veri, pomagal na univerzi in sprejemal nove študente.

Vznemirljivo delo

Če študiraš aeronavtiko in te, še preden končaš s študijem, zaposli pomembno letalsko podjetje, je približno tako, kot če igraš v vaški ekipi in te v svoje vrste povabi znano nogometno društvo. Álvaro še niti ni zaključil s študijem, ko je že zelo mlad delal za eno najpomembnejših letalskih družb v Španiji. Dve leti pozneje se je pridružil še projektu mladih talentov.

“Bilo je vznemirljivo delo. Vsake tri ali štiri mesece sem imel sestanke s pomembnimi ljudmi, imel sem odlično plačo, veliko stanovanje z bazenom … povrhu tega sem imel na voljo brezplačne vozovnice za potovanje kamor koli po svetu.” Sanje za marsikoga.

“Pogosto sem potoval, v prostem času sem bil tudi poklicni čarodej, imel sem svojo spletno stran in menedžerja, hodil sem v gledališče.”

Pri 30 letih je Álvaro ugotovil, da ima praktično vse: denar, dom in dobro službo, pred seboj pa še vse življenje.

“Šef mi je zaupal, imel sem veliko dela in užival sem v njem. Bil sem eden izmed ljudi, ki je vedno dejal: ‘Končno je ponedeljek!’ Oboževal sem letala, letenje … ”

Čeprav je bil uspešen, je nadaljeval običajno življenje: “Nisem zapravljal denarja in užival v razkošnem življenju. Pomagal sem svoji družini, daroval sem Cerkvi, še vedno sem bil skavt in ministrant.” Tako se je nekoč srečal s predsednikom enega najpomembnejših španskih podjetij, že naslednji dan pa skupaj z otroki na taborjenju ležal v blatu.

Končna odločitev

Kljub svojemu na videz popolnemu življenju se ni čutil izpolnjenega. “Vedel sem, da ne počnem tega, kar hoče Bog. Vse je bilo zelo lepo in izpolnil sem, kar sem si zadal. Kaj pa je Gospod hotel od mene? Zvečer sem šel v posteljo in si rekel: Super, vse je popolno, ampak tukaj nekaj manjka. Iskal sem smisel. Vedel sem, da moram zadovoljiti Gospoda.”

Zaradi tega je Álvaro pri 30 letih sprejel eno najpomembnejših odločitev v svojem življenju – če ne celo najpomembnejšo. Po letu poglobljenega duhovnega razmišljanja se je odpovedal vsemu, kar je imel. Zapustil je svet letalstva, da bi postal duhovnik.

“Ko sem šefu povedal, da bom vstopil v semenišče, me je vprašal: ‘V redu, super. Koliko dni boš ostal tam in kaj bo smisel tega seminarja?’ Odgovoril sem: ‘Ne, ne grem na seminar, ampak v semenišče. Postal bom duhovnik.”

Začutil je mir

Álvarova družina odločitve ni sprejela najbolje. “Bilo je težko. Moji starši so mojo odločitev sprejeli precej slabo, saj je bila to zanje zelo pomembna odločitev. A so mi kljub temu pri vsem pomagali. Razumem jih, saj so se v življenju vsemu odpovedovali zato, da bi bil njihov sin uspešen, jaz pa sem se temu uspehu v trenutku odpovedal. Vedno pa so me podprli, ne glede na to, ali so to mojo odločitev doživeli kot slabo. ”

Sprva se je Álvaro življenju v semenišču težko prilagajal: “Urniki, povratek v razred, k študiju … Prav tako sem moral študirati več družboslovnih področij, meni pa je bilo to težko, saj prihajam iz naravoslovne znanosti. Zame je bilo to zelo zapleteno. Moja stvar so bile le logika in formule.”

Toda ob tej pomembni in težki odločitvi je hkrati čutil tudi mir: “Ko sem vstopil v semenišče, sem bil popolnoma miren. Ko sem šel spat, sem si rekel: Dobro, delam, kar hoče Bog! In kako dobri so bili trenutki pred Najsvetejšim: Zdaj sem ves tvoj, nimam več ničesar in tukaj sem zate. To so še danes najlepši trenutki.”

“Ko je oseba samozadostna, se bo naslonila na vse drugo razen na Gospoda. Ko pa človek nima nič, je opora lahko le Gospod. Takrat se tvoja vera odpre in končno počivaš. Počivaš tam, v Jezusovem Srcu, in rečeš: Glej, ubog sem, ampak imam Tebe. In takrat je Gospod neizmeren in te prevzame in objame. Nimaš več ščitov ali opore.”

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.