“Nekam mlad’ ste za takšno bolezen,” mi je rekel prijazen specializant, medtem ko je opravljal ultrazvok. Samo kislo sem se nasmehnil. Kaj pa naj bi drugega storil. Očitno bakterija, preden me je napadla, ni preverila moje osebne izkaznice.
Če v dnevih, ko si morda kljub poletju komaj vzamete čas, da preberete ta članek, pomislite na nekajtedenski odmor, bi ga verjetno marsikdo sprejel z olajšanjem. Namesto da ti skrbiš za otroke, drugi skrbijo zate. Zajtrk (in ne le zajtrk, tudi kosilo in večerjo!) dobiš v posteljo. Vsak dan! Poleg tega pa imaš na voljo zanesljiv in hitro delujoč brezžični internet – kar vidim, kako kakšnemu najstniku ob tem zasijejo oči!
Preberite še:
Aleš Čerin po hudi preizkušnji: “Dana mi je bila milost, da Bogu nisem nič očital”
Zveni čudovito, skoraj pravljično. In bi mogoče tudi bilo tako, če bi takšen “odmor” lahko preživljali na kakšnem rajskem otoku, mogoče med dih jemajočimi gorskimi vršaci. Ali pa vsaj doma. A “moja” bakterija … Ta enocelični organizem se je kljub svoji izjemni preprostosti izkazal za precej mogočnega. Tako mogočnega, da me je za nekaj tednov “zaklenila” v bolnišnico.
Brezbrižna bakterija
Priznam, zgodilo se je, da mi je udobje terapevtske postelje in predvsem odsotnost vsakodnevnega stresa kdaj pa kdaj celo ustrezalo. A žal so bili ti trenutki precej redki. Večino časa pa svojih trenutnih okoliščin nisem bil tako vesel. S tem, ko sem pristal v bolnišnici, me je bakterija na poseben način izbrisala iz mojega običajnega življenja.
Preberite še:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
Odtrgala me je tako iz družine kot iz obeh služb. Morda bi slednje koga razveselilo, a jaz imam to srečo, da v svojem delu vidim tudi svoje poslanstvo. Tako doma kot v službi imam možnost, da sem sol zemlje, da sem lučsveta. Seveda se sol kdaj spridi. In luč kdaj ne gori ali sveti v napačno smer. A vendar – ko sem (približno) zdrav, imam možnost biti sol ali luč. Ko pa ti je možnost, da bi naredil kaj dobrega, odvzeta … “Moja” bakterija torej ni samo mogočna, je tudi brezbrižna. Pa ne le do osebne izkaznice, povsem vseeno ji je tudi za moje poslanstvo.
Bil sem njegov glas, on pa moje noge
V bolnišnici sem zamenjal kar precej cimrov. Ko sem se počasi sprijaznil s svojim stanjem, sem bolj intenzivno začel zaznavati svet okoli sebe. Ljudi okoli sebe.
Tako sem kmalu spoznal, da moj trenutni sostanovalec zaradi gripe in težav z grlom ne more govoriti oz. se ga skorajda ne sliši. Midva sva bila v sobi cele dneve, zdravstveno osebje pa se je menjavalo, zato seveda niso vsi poznali njegove težave. Ko so od njega zahtevali odgovor (ali celo, da odgovori bolj razločno), sem vskočil jaz; pojasnil sem, da gospod zelo težko govori, včasih pa sem tudi razumel njegov šibek glas in ga “prevedel” medicinski sestri. Kar naenkrat sem spoznal, da je tudi v bolnišnici “zemlja, ki potrebuje sol”. Da lahko pomagam cimru.
Preberite še:
Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?
Pa ne le njemu, včasih sem zaznal, da je kdo od medicinskega osebja pod stresom, in sem se potrudil s kakšno posebno pohvalo, zahvalo ali pa sem poskušal koga nasmejati.
In seveda nisem bil le jaz tisti, ki je pomagal. Pomoč sem tudi prejel. Prej omenjeni gospod, ki ni mogel govoriti, je, v nasprotju z mano, brez težav hodil. Tako je namesto mene skrbel za zračenje sobe, ugašanje luči … in mi tako prihranil mnoge bolečine, ki sem jih doživljal vsakič, ko sem lezel iz postelje. Tako sva v nekakšni simbiozi preživela nekaj dni, dokler ga niso iz bolnišnice odpustili. Jaz pa sem dobil novega cimra in s tem novo priložnost, da ga spoznam in ugotovim, v čem mu lahko vsaj za malenkost olajšam dneve v bolnišnici.
Preberite še:
Da bi bila ob svoji bolni sestri, je magistrirala kar v njeni bolniški sobi
Športnemu navdušencu sem vsak vikend sproti poročal o najnovejših dosežkih naših športnikov; ostarelega gospoda sem naučil upravljati terapevtsko posteljo … In med vsem tem spoznaval, da je “moja” bakterija res mogočna, ni pa vsemogočna. Lahko me odtrga od družine in službe, ne more pa mi preprečiti, da bi bil luč sveta. Konec koncev si lahko sol zemlje tudi v bolnišnici. Morda celo še posebej v bolnišnici. Pa ne le zato, ker je bolnišnična hrana skorajda neslana.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Sošolci so ga klicali Čopek, on pa si je lase puščal s posebnim namenom
Preberite še:
Svetniki, na katere se lahko obrnemo po pomoč v času težav
Preberite še:
Martinov poslovilni vlog: Zbogom in hvala, Bohinjci!
