Da bi zakonska zveza obstala in da bi se v njej oba imela dobro, so potrebne konkretne odločitve. Vprašanje je le, ali lahko znotraj zakona delujemo samostojno, brez zakonca. Ali se lahko za zakon borimo sami?
Precej veliko presenečenje so bile zame besede Anne Jedne, avtorice knjige Koliko je vreden tvoj prstan?, v kateri je zapisala, da vsakemu zakonu grozi ločitev. Temu iskreno dodaja še: “Če sem sklenila zakon za celo življenje, zakaj bi morala torej zanj neprestano skrbeti in biti pozorna? Ločitve naj bi bile stvar drugih, dva naj bi bila za vedno.”
Preberite še:
Če jo je nesel po 454 stopnicah, jo zmore prenašati tudi v zakonu
V iskreni pripovedi izpostavlja napake, ki sta jih z možem storila v zakonu, in, kar je zanimivo, svojo vlogo pri tem ocenjuje zelo strogo. Po ločitvi od moža so prišle na vrsto spremembe in spreobrnjenje, po katerem je spoznala, da se mora izboljšati in spremeniti vedenje. Tako ona kot druge osebe se je sama začela boriti za svoj zakon.
Vsak daje od sebe 100 odstotkov. Koliko dajete vi?
Pomembno refleksijo o delu v zakonu ponudi Agnieszka Pieniążek, avtorica dela Ali sta za tango potrebna dva ali kako ustvariti srečen zakon? “Odraščala sem v prepričanju, da morata obe osebi v zakonu prispevati enako. Enako količino dela nad tem, kar nas povezuje, enako količino entuziazma, pripravljenosti na spremembe … Odnos – jaz dam 50 odstotkov, drugih 50 pa ti. In tako bo vse odlično.”
Vendar dokazuje, da tak pristop k zakonu ni pravilen. Potem opozori na bistvo:
“Ti daš svojih 100 odstotkov, druga oseba pa svojih 100. Ti svoje delo opravljaš ne glede na to, ali tvoj partner počne enako. Osredotočaš se le na to, kar zadeva tebe. Delaš svoje. Razvijaš se, učiš se spretnosti, potrebnih za primerno obnašanje do drugih, nadziraš svoja čustva, učiš se postavljati meje in govoriti o svojih potrebah. Vse to prineseš v odnos. Brez oziranja na to, kaj počne druga polovica.” V tem Agieszka Pieniążek vidi srečen zakon.
Idealno je, da vsak od sebe daje 100 odstotkov. Vendar to ni vedno mogoče. Tukaj in zdaj vendar odgovarjamo za svoj (in le svoj) pristop, razvoj in doprinos k zakonu. Pomembno je, da lahko sprememba na naši strani povzroči pozitivne spremembe pri drugih in najpogosteje se zgodi prav to. In prav na tem področju svoje odgovornosti se lahko vedno odločimo, da se bomo borili za zakon.
Mislila sem, da nima smisla. Moj mož ne bi pristal na zakonsko terapijo, zato sem se je udeležila sama. Morda zato, da bi omilila bolečino, ki mi jo je povzročal. Nato pa sem se začela s pomočjo terapije spreminjati. V tem času sem začela delati tudi na spovedi.Mož mi je na koncu povedal, da sem se močno spremenila, da sem drugačna. Sama sem to čutila in videla. Na naju sem začela gledati z večjo mero popustljivosti. Najina kriza je bila še vedno prisotna, ker sva morala predelati veliko stvari, toda za zadnji dve leti lahko povem, da sva v srečnem zakonu. Najina sprememba se je začela z mojo spremembo. Sledil mi je mož.Morda bo kdo rekel, da sem morala dati toliko od sebe. V resnici sem to dala sebi. Sprašuješ, ali sem se začela sama boriti za svoj zakon. Ja. Za trenutek sem bila sama, toda le na ta način sem lahko spoznala, da ni bil le moj mož tisti, ki je povzročal bolečino. Videla sem, kaj sem počela jaz. Začela sem se bojevati, da bi spremenila zakon, na koncu pa sem spremenila sebe. In ta sprememba je vplivala na najino zvezo.(Agnieszka 12 let po poroki)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
Preberite še:
Kratek film, ki nas bo spomnil na to, kar najbolj potrebujemo
Preberite še:
Na kaj morava biti pozorna, ko se končno vseliva v skupno stanovanje
Preberite še:
“Večina ljudi daruje svoje življenje svoji družini, otrokom, jaz pa ljudem tukaj”
