Aleteia
Tor, 27. oktobra |
Sveta Sabina Avilska
Življenjski slog

Na kaj morava biti pozorna, ko se končno vseliva v skupno stanovanje

JAKIEGO MAŁŻEŃSTWA PRAGNIESZ

Shutterstock

Edifa - objavljeno 06/08/20

Če skupnemu življenju ne postavimo trdnih temeljev, se lahko sanje o domu, kjer se oba počutita dobro v svoji vlogi, spremenijo v pravo nočno moro

Vselitev s svojim zakoncem je brez dvoma vir večjih sprememb. Konec je namreč “vsak na svojem”, odslej je glavni “pri naju”.

Na začetku skupnega življenja se lahko zgodi, da enega od zakoncev preveva občutek, da ne uspe najti svojega mesta v tem novem življenju v dvoje. Ta se pritožuje in sprašuje, kje mu je sploh mesto v novi družini, zdi se mu, da je vseeno, če kaj reče ali če je tiho, čuti, da pri njiju doma pravzaprav sploh ni doma.

To trpljenje je lahko povezano z napakami, ki se zgodijo ob skupni vselitvi.


KINDNESS

Preberite še:
Zakaj se je mladim težko osamosvojiti in oditi od doma

“Brezdomec” v paru

V primeru, da se je eden od zakoncev vselil v hišo drugega ali kjer je pohištvo izbral drugi ali pa so pohištvo za mladoporočenca velikodušno kupili starši, se utegne “prišlek” počutiti kot brezdomec. Za nekoga, ki je vedno sanjal, da si bo nekoč uredil hišo po svojih željah, je lahko precej neprijetno, ko se znajde v okolju, ki v resnici ne odgovarja njegovim okusom.

Tovrstna situacija je lahko vir težav, tudi če zakonec, ki je lastnik stanovanja ali hiše, iskreno ponavlja: “Tukaj si doma, lahko spreminjaš pohištvo, kakor ti ustreza, lahko razobesiš kako drugo sliko, razen morda tiste, ki nama jo je podarila mami.”


COUPLE

Preberite še:
Življenje v paru: kako postati eno, ne da bi zadušila drug drugega?

COUPLE CELEBRATING
By Monkey Business Images | Shutterstock

Kaj pa moji osebni predmeti?

Občutek, da nismo uspeli najti svojega mesta, lahko doživljamo tudi v strogem pomenu besede. Eden od zakoncev na primer zaman išče, kam bi lahko odložil in pospravil svoje mape v hiši, ki jo je sicer krasno organiziral drugi in ki prvega stalno opozarja in ga prosi, naj pospravi svoje papirje, saj njihovo mesto ni v dnevni sobi. Nazadnje ta popusti in se s svojimi stvarmi zateče v kak kot. Posledično se lahko pojavi jeza: “On(a) ima svojo pisarno, a ker to ne zadostuje, ima stvari razkropljene tudi po dnevni sobi, polni map, fasciklov, dokumentov, z računalnikom … Nimam niti ene mize za svoje stvari!”


COUPLE

Preberite še:
Kdo v paru bi moral več odpuščati?

“Ali sploh kaj štejem?”

Nadležen občutek, da nimamo prostora zase, ima lahko večkrat bolj psihološko kot materialno razlago: ne pomeni “nimam prostora” bolj “tu ne štejem prav veliko”? Če življenje v družinski hiši ali stanovanju postane težko, ni to pravzaprav predvsem zaradi občutkov? Zakaj postane tako nadležno videti zakončeve stvari v dnevni sobi? Ni mar zato, ker dajejo vtis, da ima zakončevo delo prednost pred družino in odnosom med možem in ženo? Prav ta občutek manjvrednosti lahko prenesemo v vse ostale situacije zakonskega življenja.

Od manjših do hujših primerov:

Kupil/a si si nov telefon, ampak je bil precej drag, je bil res pravi čas za ta nakup?

– Zares sem potreboval/a novega.

Ampak a se ne bi raje posvetoval z menoj? Spet nimam nobene besede!
Pomembno je torej, da se vsak par, ki je postavljen pred tovrstno težavo, vpraša po svojem obnašanju. Stavek “nič ne štejem” namreč ni tako nedolžen in lahko skriva hudo trpljenje. Ali vsak zakonec dovolj skrbi, da je drugi pravilno ovrednoten?

Rojstvo “naju”

Dobro si je najprej zastaviti to vprašanje: ali moj zakonec po poroki postaja z mano in zaradi mene tisti moški ali ženska, za katerega je poklican/a? Ali se potemtakem vsak član zakona počuti popolnoma doma, popolnoma prepoznan kot nosilec pravice, da podaja mnenje in da je soodločevalec v zadevah para?
Zakonska skupnost je namreč pojav nove edinstvene strukture “midva”. Zakonska skupnost ni dodatek k “jaz” ali “ti”, še manj pa vsrkanje enega v drugega, temveč vznik nove edinstvene celice, ki jo sestavljata sprejemanje in vzajemna izmenjava bogastev vsakega izmed njiju. Ta celica mora nujno vzpostaviti zdravo razdaljo od starševskega gnezda s ciljem, da najde svojo lastno pot. Celica, ki ne izgine niti, ko se zlije/postaneta eno, niti, ko eden vsrka drugega. Celica, v kateri mora vsak čutiti, da prednjači v mislih drugega, da v polnosti obstaja v očeh drugega na isti način kot v polnosti obstaja v očeh Boga, ki vsakemu pravi: “Drag si v mojih očeh.”
Avtor prispevka je Denis Sonet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Paula C. Qualizza.
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
par
Top 10
father and daughter
Cerith Gardiner
Fotografije očeta in hčere skozi leta, ki so ...
avgustin irena maucec
Lojze Grčman
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: "Nik...
GABRYSIA, KLARA, ROBERT
Dominika Cicha
Da bi skrbel za hudo bolno ženo, je pustil do...
NEWBORN
Lucija Čakš
Če teh imen ne boste uporabili, vam bodo otro...
web 3 martin golob vlog 47
Martin Golob
Če ne ubogaš, lahko hitro narediš zdraho in p...
web 3 martin golob
Lojze Grčman
Martin Golob in njegovi kartonasti "župljani"
Barbara Oprčkal
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo v...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.