Grozno vreme, preveč dela, zdrobljen zaslon na telefonu, naročenega paketa ni celo večnost … Vsak dan, ki nam ga nakloni Bog, lahko najdemo na tisoče razlogov za godrnjanje. Toda če je našega pritoževanja preveč, postane neznosno za ljudi okoli nas. Zato velja usvojiti spretnost, kako se pritoževati, ko je to potrebno, ne da bi od sebe odvračali ljudi, ki nas imajo radi!
Življenje doma, na delovnem mestu, s prijatelji, pravzaprav vse življenje je neuničljiv stroj nenehne nejevolje. Toda komu naj se pritožujemo? Že siten otrok težko najde nekoga, ki mu bo pripravljen prisluhniti, kako zahtevno je to šele za odraslega človeka!
Preberite še:
Česa je (bilo) v vašem življenju več, pohval ali graj?
Ni preprosto svojih bremen nalagati na ljubljeno osebo, posebej na moža ali ženo. Učinkovitost tega je precej omejena: želeli smo se le pritožiti glede trave, pa je naš poslušalec že čez dve sekundi odnesel pete, da bi popravil kosilnico. V resnici običajno ne iščemo takojšnje rešitve; radi bi malce pogodrnjali, bili slišani, povedali, s čim nismo zadovoljni.
Od pritoževanja …
Toda če se nad možem ali ženo ali, še huje, nad otroki pritožujemo zaradi njihovih resničnih ali domnevnih napak, ali pa nad svetom na splošno, nam to ne bo kaj veliko koristilo. Kajti pritoževanje vsebuje naslednje sporočilo: “Drugi odločate o moji usodi.”
Drugi pa niso odgovorni za našo usodo in te odgovornosti ne bi smeli prelagati nanje. Ne smemo živeti v utvari: tudi oni niso vsemogočni. Nenehno ogorčenje nad svetom bo ljudi odgnalo stran. Človeka namreč potre in je nalezljivo, konča pa se tako, da okoli sebe ustvarimo praznino. To pa ni dobra novica.
Preberite še:
Se znate pritoževati na pravi način? Kakšen pa je pravi?
… do “obžalovanja”
Ko začutimo potrebo po pritoževanju, ne smemo pozabiti, da nas Gospod zelo dobro pozna. Vedno je pripravljen sprejeti naše nezadovoljstvo, majhno ali veliko. Pozabimo na malenkosti in si drznimo Bogu razodeti svoje pristno obžalovanje, ki prihaja iz srca, kot pravi psalmist. Recite: “Iz globočine kličem k tebi, o Gospod” (Ps 130,1); povejte mu: “Ti imaš v rokah mojo usodo” (Ps 16,5).
Na ta način ga ne bomo nadlegovali z obtoževanjem; pravzaprav je to ljubezenska izjava. Namesto da svoje družinske člane razburjamo z nekoristnim dlakocepljenjem, je bolje, da se obrnemo neposredno na Boga. Jezusovo srce je neskončno usmiljeno in prisluhnil nam bo, ne da bi medtem preverjal svojo elektronsko pošto.
Preberite še:
Spoznanje ob umazani posodi
On, ki je trpel na križu, pritoževanje vseh, ki se čutijo nesposobni, izčrpani, osamljeni ali zapuščeni, vzame zelo resno. Čas, ki ga preživimo z vstalim Jezusom, nas znova vzradosti in spet lahko zapojemo: “Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje” (Ps 30,11). Ne bodimo več odvisni od pritoževanja, raje se pomaknimo stopničko više in usvojimo spretnost obžalovanja, ki vodi v hvalo: “Merilne vrvi so padle zame na ljubkih krajih, zares, dediščina mi ugaja” (Ps 16,6). Vaše veselje bo gotovo nalezljivo!
Avtorica prispevka je Jeanne Larghero.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Neizmerno srečo imam, da sem plačan za stvar, ki jo počnem najraje na svetu”
Preberite še:
“Daj, ne bodi tako pesimističen!” Se je te lastnosti mogoče odvaditi?
Preberite še:
Skriti davek mam, ki ostanejo doma z otroki
