Aleteia
Sob, 24. oktobra |
Sveti Anton Marija Klaret
Življenjski slog

Vzgojni izzivi: "Veliko bolj lahko z otrokom sodelujemo, če mu pustimo, da stvari naredi sam"

Bernardka Rupnik

Barbara Oprčkal - objavljeno 10/08/20

"Izvor vsega, kar doživljamo v svojem življenju, leži v izkušnjah, ki smo jih imeli v zgodnjem otroštvu"

Kako naj se starši znajdejo v poplavi različnih vzgojnih pristopov in ob neštetih nasvetih, ki jim jih nudijo domači ali okolica? Kako se spopasti z otroško trmo in zakaj je tako pomembno, da skušamo otroka predvsem razumeti, saj mu bomo tako najlažje pomagali?

Odgovor na ta in tudi na nekatera druga konkretna vzgojna vprašanja smo iskali z Mojco Košič, mamo dveh otrok in pedagoginjo montessori, ki ta pristop raziskuje že deset let. Znotraj pedagogike montessori se je Mojca specializirala za pomoč staršem pri vključevanju principov montessori v vzgojo doma, pred kratkim pa je izšel tudi njen priročnik Montessori za starše.

Načinov vzgoje in različnih vzgojnih pristopov je danes zelo veliko. Se vam zdi, da je to prednost ali slabost? Kako se lahko starši znajdejo v poplavi različnih pristopov in kako naj vedo, čemu naj sledijo?
Izhajati je treba iz svojega vrednostnega sistema. Iz svojih vrednot, pogleda na življenje. Slediti pa moramo tudi svojemu notranjemu občutku. Pristop, za katerega se ti zdi, da ti je najbolj blizu, nato raziskuješ in potem kmalu vidiš, ali je to tisto, kar želiš z vzgojo predati svojemu otroku.

Neki temelji so pri teh različnih pristopih, kot so waldorfski, montessori, pedagogika po metodi Emmi Pikler in drugi, sicer zelo podobni. Odločamo pa se glede na to, kateri nas bolj pritegne k nadaljnjemu raziskovanju in kateri ustreza našemu pogledu na življenje ter vzgojo otroka. Mislim pa, da ni eden boljši kot drugi, vsak ima svoj način, kako priti do istega cilja: vzgojiti otroka, ki bo samostojno in kompetentno zaživel svoje življenje, ko bo čas za to.

Ob tem sem se spomnila kitajskega citata: “Mnogo je poti do vrha gore.” Podobno je tudi pri vzgoji. Verjamem, da vsi pristopi, ki sem jih omenila, delujejo v dobro otroka.


ALENKA PUHAR

Preberite še:
Vzgoja včasih: “Delamo si iluzije in si zatiskamo oči pred bridko resnico, ki se je dogajala”

Danes lahko zelo pogosto predvsem od starejših slišimo, kako so njih vzgajali čisto drugače, pa jim danes prav nič ne manjka. Kako vi gledate na takšne primerjave?
To danes res pogosto slišimo, saj je na neki način argument, zakaj se ne bi podali v raziskovanje še drugih pristopov k vzgoji otroka, ki so alternativa dolgo prisotni tradicionalni vzgoji. Lažje se je podati po poti, ki jo je nekdo pred tabo že prehodil in ki ti je poznana.

Najprej bi se morali vprašati: če nam nič ne manjka, kaj bi pa šele bilo iz nas, če bi morda ubrali drugo pot? Drugo vprašanje pa je, ali nam res nič ne manjka. Res je, da smo celi in zdravi, kje pa so sreča, pomirjenost in zadovoljstvo s svojim življenjem? Smo res srečni, živimo svojo resnico? Koliko je na svetu ljudi, ki se bojijo stopati po svoji poti, ker jim manjka zaupanja vase in v življenje? Koliko je ljudi, ki hodijo v službo, ki jih ne izpolnjuje, in verjamejo, da je to edina možnost? Koliko je ljudi, ki vztrajajo v odnosih, ki jih ne podpirajo, ker ne verjamejo, da so vredni več, ali pa ne vidijo druge rešitve?

Mnogo je takih in drugačnih zgodb, a izvor vsega, kar doživljamo v svojem življenju, leži v izkušnjah, ki smo jih imeli v zgodnjem otroštvu.
MAJA DODIČ


SAD

Preberite še:
Zloraba otrok ni le fizična, zloraba je tudi permisivna vzgoja

Kje pri vzgoji, glede na vaše izkušnje, najpogosteje delamo napake pa se tega morda niti ne zavedamo?
Če se osredotočim na predšolsko obdobje, starši zelo radi poudarjajo otrokove napake, otroka hitro opomnijo, da se je nekje zmotil ali pa se vmešajo v otrokovo početje, še preden bi se otrok lahko zmotil. Naj podam primer. Dvoletni otrok sestavlja sestavljanko, tisto s čepki. Razmišlja in ugotavlja, kam bo vstavil naslednji košček sestavljanke. Mama je poleg njega in vidi, da je otrok košček sestavljanke vstavil v napačno vdolbino. Takoj ga popravi: “Ne, to pa ne gre tako. Tukaj ga moraš dati.” Otroku s tem sporočamo, da ni sposoben, da ne zmore in da odrasel ve bolje kot on.

Ali ni bolje, da otroku prek naših dejanj sporočimo, da je sposoben in da zmore? Občutek zaupanja v samega sebe in v svoje sposobnosti se namreč gradi že v zgodnjih letih. Iz tega potem zrasteta samozavest in samospoštovanje.

Z napakami smo obremenjeni predvsem mi, odrasli, ker tudi sami obsojamo sebe, ko jih naredimo. A to v bistvu niti niso napake, so izkušnje, prek katerih se učimo. Otrok potrebuje izkušnje, ko preizkuša in preverja, kaj deluje in kaj ne.

Še ena prav tako velika napaka pa je, ko se starši neprestano vmešavajo v otrokovo igro. Da mu ne pustijo, da bi se igral na svoj način in ga na primer vodijo, kako naj iz kock zgradi kakšno stvar, mu kažejo, kako naj se z neko igračo igra. Največ in najbolje za otroka je, da smo ob njem, če je to le mogoče, a mu hkrati pustimo, da se igra na svoj način. S tem bo odkrival svoje interese, svoja zanimanja, talente.


DZIEWCZYNKA RYSUJE

Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?

Vam je postala najbližje pedagogika montessori. Lahko izpostavite nekaj glavnih prednosti, ki so vas pri tej pedagogiki prepričale?
Prepričal me je predvsem spoštljiv odnos do otroka. Maria Montessori je v otroku videla zelo veliko potenciala. V njenem času (prva polovica 20. stoletja, op. ur.) je družba na otroke gledala precej ponižujoče, ona pa jih je na nek način poveličevala. Želela je pokazati, kaj vse imajo otroci v sebi in da si zaslužijo spoštljiv odnos. Ko sem prvič stopila v stik s to pedagogiko prek vrtca, me je zelo ganilo, kako so vzgojiteljice spoštljive do otrok.

Druga prednost je pozornost, ki je usmerjena v zgodnja leta otrokovega življenja. Ta so za otroka zelo pomembna, saj vplivajo na to, kako se bo posameznik razvijal pozneje. To se danes potrjuje tudi v marsikaterih drugih vzgojnih teorijah in tudi v nevroznanosti. Da vse to, kar doživimo v otroštvu, vpliva na to, kdo smo, ko odrastemo.

Maria Montessori je prepoznala tudi, katera so otrokova t. i. občutljiva obdobja. To pomeni, da obstajajo določena obdobja otrokovega življenja, ko je otrok bolj dovzeten, da usvoji določene spretnosti, znanja. In to na zelo lahkoten način. Ne tako, da bi se učil, ampak prek igre, prek življenja. Starši pa ga moramo tukaj na pravi način podpreti.

Blizu mi je tudi vključevanje otrok v vsakdanja opravila. Na svojem primeru, pri svojih deklicah, sem opazila, koliko jih to zares pritegne. Niso jim toliko zanimive igrače, ki jih imajo, ampak metla, voda, vsi ti pripomočki, ki jih odrasli uporabljamo.

Podpora otroka pri njegovem usvajanju samostojnosti pa je še ena stvar, ki me je prepričala pri tem pristopu. Otrok ima namreč zelo močno željo po samostojnosti in če mu pri tem ne sledimo, smo hitro lahko deležni izbruhov jeze. Veliko bolj lahko z otrokom sodelujemo, če mu pustimo svobodo in prostor, da stvari naredi sam.

MAJA DODIČ




Preberite še:
Verjela je v svoje sanje in tako ima danes čisto “svoj” vrtec

Prav izbruhi jeze, ki ste jih omenili, so ena izmed najpogostejših zadreg, s katerimi se starši srečajo, ko otrok odrašča. Kakšen je vaš nasvet v takšnih primerih? Kaj deluje in kaj ne?
Najprej je treba otroka razumeti. Razumeti, kaj se v njegovem svetu dogaja. Če razumemo, da ima otrok predvsem v prvih letih zelo močno željo po samostojnosti, je smiselno, da mu čim več teh trenutkov tudi omogočimo. Na tak način se otrok tudi razvija. Tako odrašča. Že s tem, če bomo otroku pustili več svobode in da več stvari naredi sam, bo manj teh izbruhov.

Pomembno je tudi, da razumemo občutljiva obdobja. Eno izmed njih je na primer občutljivo obdobje za gibanje. Če otrok nima možnosti, da bi se gibal, se bo zelo rad upiral. Na primer. Otrok, ki je ravno shodil, bo zaradi tega zelo vesel. Rad bo raziskoval, se ustavljal … Šel bo po poti, ki nam morda ne bo najbolj všeč, ker se nam bo takrat ravno mudilo na pošto. Zato bomo otroka posedli v voziček in logična posledica sta jok in izpad jeze. Njegovih čustev ne smemo potlačiti, ampak smo takrat ob njem in mu povemo, da ga razumemo, hkrati pa tudi pojasnimo, zakaj ne more raziskovati po svoje.

To pa seveda ne pomeni, da otroka nikoli ne bomo dali v voziček, ker bo jokal. Ko je mogoče, mu damo svobodo, da se giba, ko to ni mogoče ali je celo nevarno, pa mu postavimo meje in smo brezkompromisni.

Še ena zadrega staršev v današnjem času je kopičenje igrač. Zakaj je to za otroka slabo in kako bi se morali spopadati s to težavo?
To je res velik problem, saj nas trgovci na vsakem koraku prepričujejo, kaj vse otrok še potrebuje. Starši se moramo vedno, ko domov prinesemo novo igračo, vprašati, kaj bo ta igrača otroku dala. Bo to igrača, ki ga bo zamotila za tri minute, potem pa se bo že jutri na njej nabiral prah ali bo to igrača, s katero se bo dlje časa igral? Igrača mora biti takšna, da je otrok ob njej aktiven. Dobro je tudi, da jo lahko na primer v različnih obdobjih uporablja drugače. Starši moramo biti bolj ozaveščeni, kakšna igrača je tista, ki je za otroka najboljša.

Preveč igrač za otroka zagotovo ni v redu. Brala sem celo neko študijo, ki je pokazala, da več, kot ima otrok igrač, manj se z njimi igra. Ker ne ve, kaj bi izbral. Njegova pozornost bega od ene k drugi igrači.

Manj, kot ima otrok igrač, bolj je ustvarjalen in dlje časa se lahko z njimi igra. In to je zelo dober argument, zakaj ni dobro, da otroku kopičimo igrače. Pomembno je tudi, da so igrače čimbolj preproste.
MAJA DODIČ


MARKO JUHANT

Preberite še:
Marko Juhant: Ob pravilni vzgoji prej otrok zabava svoje starše kot obratno

Kaj bi potem lahko svetovali vsem, ki bi želeli otroku kaj podariti?
Jaz bi morda poskusila z doživetji: nakup vstopnice za kakšno “luštno” lutkovno predstavo, za obisk lokalnega bazena ali pa obisk živalskega vrta. Torej, kakšno doživetje, za katerega veste, da bi bilo otroku všeč in je primerno tudi njegovi starosti. Zagotovo pa je kakovostna knjiga tudi zelo lepo darilo.

Zdi se, da so igrače tudi eden izmed elementov, ki pri otrocih sprožijo tekmovalnost. Ta je namreč vse bolj prisotna na vseh področjih, ne le pri otrocih, pač pa tudi pri starših. Kako bi se tej tekmovalnosti lahko izognili?
Temu se je zelo težko izogniti, ker je že vsa naša družba naravnana k tekmovalnosti.

Vzgajati otroka v takšnem svetu je res izziv. Mogoče je še najbolj pomemben prav domač zgled. Več sodelovanja, manj tekmovanja. Poskušajmo otroka usmerjati vase. Da opazuje svoje talente in svoje sposobnosti in se bolj primerja s samim sabo. Dajati poudarek na samorefleksiji in ne primerjavi z drugimi.

Zakorakali smo že v drugo polovico šolskih počitnic in otroci se bodo kmalu (vsaj tako upamo) vrnili v šolske klopi in igralnice v vrtcih. Kako lahko otroka pripravimo na te večje spremembe v življenju, kot so vstop v vrtec ali vstop v šolo?
To je velik korak tudi za starše. Starši moramo najprej sprejeti to, da naš otrok odrašča, da se poslavljamo od enega obdobja in da je pred nami novo. Če bomo mi s tem pomirjeni, potem tudi otrok lažje sprejme prehod iz vrtca v šolo. Sicer pa se otroci običajno veselijo vstopa v šolo, ker so ponosni, da so že tako veliki.

Če opazite, da otroka vstop v šolo skrbi, mu prisluhnite in se z njimi pogovorite. Bodite tudi čim bolj  konkretni, kako bo dan v šoli potekal, po kateri poti bosta šla v šolo. Pojdita skupaj do šole, naj si jo ogleda. Z njim lahko podelite tudi svoje izkušnje s šolo, a se v pogovoru osredotočite le na tiste pozitivne.

Otroka lahko vključimo v nakup potrebščin, ki jih bo potreboval za šolo, skupaj tudi pripravimo šolsko torbo, ki jo bo potreboval za prvi dan. Pozneje pa mu skrb za šolsko torbo postopoma prepuščamo.


DRUŽINA RENKO

Preberite še:
“Nikoli nihče ne bi smel napovedati, kaj bo z otrokom, ker ne more”


MONTESSORI

Preberite še:
Miti in resnice o metodi montessori


SAD

Preberite še:
Vzgoja brez discipline: devet nasvetov, kako se ji izogniti

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
intervjuvzgoja
Top 10
Barbara Oprčkal
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo v...
avgustin irena maucec
Lojze Grčman
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: "Nik...
web 3 nejc skoberne 3
Lojze Grčman
Oče petih sinov: "Na neki točki se lahko le p...
GABRYSIA, KLARA, ROBERT
Dominika Cicha
Da bi skrbel za hudo bolno ženo, je pustil do...
web 3 joze plut
Lojze Grčman
Svete maše v živo na spletu, radiu in televiz...
web 3 martin golob vlog 47
Martin Golob
Če ne ubogaš, lahko hitro narediš zdraho in p...
Edifa
4 stavki o Jezusu, ki jih ne bi smeli govorit...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.