Če je temu tako, zakaj smo potem ljudje tako razdeljeni glede tega, kaj je (objektivno) dobro in kaj slabo? Za nekoga je neka stvar dobra, medtem ko za drugega ni. Zakaj nimamo neke univerzalne svetovne enotne etike, morale? Zakaj je zahodna etika v mnogočem drugačna od vzhodne? Zakaj etika ni poenotena niti znotraj naroda, še več, istega kraja, pogosto celo družine?
Zakaj npr. splav ni povsod prepovedan oz. povsod dovoljen? Zakaj nekateri gledajo nanj kot na uboj otroka, drugi pa kot na pravico do svobodne odločitve matere? Zakaj se človeka ne vrednoti enako povsod po svetu?
Nešteto primerov bi lahko navedli, v katerih niti dva človeka v istem kraju in družini nista enotna glede določanja in pojmovanja dobrega in slabega. Ni družbe, kulture, naroda, rase, ki bi bila znotraj sebe zedinjena glede tega.
Preberite še:
Pet Čušinovih floskul ‒ med 10 božjimi zapovedmi in 12 pravili za življenje
“Ker mi je pomagalo, koristilo, je dobro”
Pozitivna izkušnja z nečim še ne zagotavlja, da je neka stvar dobra. Kaj želimo reči? Da človek v sebi, sam od sebe, ni sposoben v polnosti razlikovati med tem, kaj je dobro in kaj zlo. Ne zase ne za druge. Ne na subjektivni ne na objektivni ravni.
Objektivno dobro obstaja zunaj nas in se mu moramo podrediti, če želimo hoditi po pravi poti, sprejemati prave odločitve, dosegati določene uspehe, tudi za ceno žrtve, odpovedi in trpljenja.
Kdo ima sposobnost določati, kaj je dobro in kaj zlo?
Kdo ima torej zmožnost in pravico določati, kaj je dobro in zlo v svetu, v katerem živimo? Kdo od nas si upa trditi, da je sam od sebe sposoben v polnosti razločevati med tem, kaj je zanj in za druge dobro in slabo?
Preberite še:
Zakaj Bog dopušča skušnjave?
To je skušnjava, ki sta ji podlegla Adam in Eva v rajskem vrtu, potem ko jima je Bog rekel, naj jesta z vseh dreves, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega/zla ne, ker bi jima to prineslo smrt. (prim. 1 Mz 2,17). Kača (hudič) je želela vzbuditi ljubosumje pri Evi, češ da sta z Adamom prikrajšana za sadove tega drevesa, ki prinašajo “spoznanje”. Hudič, ki je pretkan, je Božje besede malo naobrnil (1 Mz 3,1+) in spremenil v svojo korist. Boga je citiral nepopolno, prefinjeno, prikril svoje namere, zraven dodal še “majhne”, “neopazne” laži, da bi v srcu Eve vzbudil dvom v Božjo dobroto in jo tako zmedel.
Vse z namenom, da bi Eva pomislila, da je Bog sebičen, zloben in krivičen, ker ju želi prikrajšati za dar spoznanja dobrega in hudega. Hudič v podobi kače jima je obljubil, da bosta postala kakor Bog, poznala bosta dobro in zlo, če sežeta po prepovedanem sadu (prim. 1 Mz 3,5). To je Evo dokončno premamilo. Podlegla je hudičevi skušnjavi in posegla po sadu – z željo, da bi se ji odprle oči in bi postala kakor Bog – enaka Bogu.
Preberite še:
Zakaj nam je Božje zapovedi težko izpolnjevati?
Kršiti božjo zapoved pomeni škodovati sebi
Eva je verjela “lažnivcu” in si poželela postati tista, ki bo imela spoznanje dobrega in zlega, ki bo mogla sama določati, kaj je dobro in kaj slabo, oz. tista, ki bo sposobna sama razločevati med dobrim in zlim.
Biti kakor Bog pomeni imeti moč, oblast in vladati v svetu, poznati dobro in zlo. To so skušnjave, ki zalezujejo človeka. Zaužila je sad in kaj se je zgodilo? Ni postala kakor Bog, ni doživela nekega posebnega razsvetljenja, ampak spoznala zlo ter izkusila njegov strup, ki se je zaril v njeno naravo. Spoznala in izkusila je zlo, ki ga prej ni poznala.
Ustvarjeno bitje ne more postati enako Stvarniku, kakor glinasta posoda ne more postati enaka svojemu lončarju.
Preberite še:
Če bom izpolnjevala zapovedi, me bo Bog imel rad. Resno?
Nezaupanje in neposlušnost Bogu prinašata “smrt”. Kaj pomeni smrt?
Eva je izbrala smrt. Ta ponazarja izgubo polnosti življenja, življenja, ki je v Bogu samem in kjer vlada harmonija. Vsak izmed nas pada v “smrt”, ko lažnim obljubam verjame bolj kot besedam Boga, ki vodijo v polnost življenja.
Neposlušnost, kršenje, ignoriranje Božje besede, posebej če to počnemo zavestno in svobodno, nam prinaša duhovno smrt – to pomeni bolečino, nemir, praznino, trpljenje, nezadovoljstvo, tesnobo, strah itd. Eva (in Adam) je torej postala podvržena smrti, kar pomeni, da je izgubila harmonijo s seboj, z bližnjim, s stvarstvom in s svojim Stvarnikom.
Zgornje besedilo je povzeto in prirejeno po knjigi Božja ljubezen odpušča in ozdravlja.
Dovoljenje založnika za prenašanje in prirejanje besedila velja izključno za medij Aleteia.si. Več o knjigi na salom.si.
Preberite še:
“Otroci potrebujejo meje, red, izkušnje in našo ljubezen”
Preberite še:
Umetnost razločevanja: kako sprejeti prave odločitve
Preberite še:
“Občutek krivde je pogosto povezan z nezmožnostjo potegniti mejo”
