“Hvaležna sem, ker mi otroci nastavljajo ogledalo, kjer moj odsev ni zmeraj dober”

Čeprav je po izobrazbi farmacevtka in specializantka klinične farmacije, zaposlena v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, je Andreja Lenart aktivna tudi na številnih drugih področjih. Z družino so tako del Skupnosti Iskreni, z možem sodelujeta v Dekanijskem odboru za družino, kjer skupaj s 4 pari in duhovnikom Simonom načrtujejo aktivnosti za družine v okviru Pastoralne zveze Slovenj Gradec, poleg tega pa se v okviru župnije udeležuje tudi srečanj skupine Blagor ženskam, kjer se ženske zbirajo ob branju knjige in pogovorih. Je tudi svetovalka za naravno načrtovanje družine (FertilityCare), vendar trenutno neaktivna.

Z možem se poznata že 20 let, 14 let sta poročena. V zakonu so se jima rodili štirje otroci, s katerimi najraje kolesarijo, hodijo v hribe in potujejo. Hobiji, ki dopolnjujejo njen vsak dan, so tudi branje, petje, nabiranje, gojenje in sušenje zelišč ter priprava čajev. Zelo rada ima tudi vodo “na vse načine”. Poleti najraje morsko, sicer pa pogled na jezera, potoke, ribnike, nenazadnje tudi dež.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Prebudim se sama od sebe, brez budilke in počutim se polno energije. Zunaj sije sonce. Če je še dovolj zgodaj, se sprehodim na bližnji grad. V najboljšem scenariju me pospremi moj mož. Je res redko, ampak včasih pride tak dan. 😊

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Zjutraj bolj malo govorim, ker nisem jutranji tip. 😊 V ogledalo pogledam ravno toliko, da si nanesem negovalno kremo in uredim lase. Če uspem pogled malce dvigniti v levo, imam poleg ogledala še vedno nalepljen zapis ene izmed ženskih postnih navez: “Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.” To je stavek, ki me pospremi v nov dan.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Urejenost kaže na to, da se cenim. S tem me lahko cenijo tudi drugi. Mi je pa blizu funkcionalna urejenost, kar zame pomeni, da se dobro počutim v svoji koži. Za to ne rabim kupov ličil in nakita, čeprav mi včasih ustreza, da se tudi tako ovrednotim kot ženska. Vseeno pa je lepo že, ko nekdo opazi, da sem v krilu, da mi ruta pristoji, da se lasje drugače svetijo … Kompliment doda vrednost, čeprav jih večkrat sprejemam bolj z zamahom roke, a se učim reči tudi “hvala”.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Vlogo mame doživljam kot privilegij. Ni dano vsaki ženski, da bi lahko odprla naročje. To sem dodatno ozavestila ob spremljanju nekaterih parov, ki hrepenijo po otrocih. Meni je bilo dano, da sem rodila štiri in ko gledam nazaj, mi je fascinantno, kaj zmore telo. Ob vsej farmakoterapiji, ki jo poznam in vseh bolečinah, ki jih včasih težko prenašam (recimo že navaden glavobol je lahko neznosen), sem se v tako ključnih trenutkih osredotočila na neko notranjo moč, ki mi je bila dana, ko sem lahko kljub bolečini ostala sproščena.

Tega bi se morala večkrat spomniti. Sploh zdaj ko otroci odraščajo in ob njih večkrat izgubljam živce. Ostati sproščena kot mama. Hkrati pa sem hvaležna, ker mi otroci nastavljajo ogledalo, kjer moj odsev ni zmeraj dober. Če znam to sprejeti z nasmehom in razmislekom, se kot človek spreminjam na bolje.

5. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu? 
Mož res ni zanemarljiv del mojega življenja. Brez njega bi bilo moje življenje precej drugačno. Ob njem se učim razumeti drugega in dobivam uvid v nove svetove. Menim, da sva premalo sama. Med tednom se večino časa nahajava vsak na svojem koncu Slovenije. Ko prideva skupaj, si najine bližine želijo tudi otroci. Priznam, da mi je ta hip kar težko intenzivno živeti vse te odnose, ko bi vsak rad imel del mene.

Kot rečeno, loviva lahko jutranji čas (običajno med vikendi), preden se otroci zbudijo, in če ne greva na sprehod, skupaj spijeva zeleni čaj. Ostanejo večeri, ko si uspeva pogledati kak dober film ali pa zgolj obsediva na kavču. Mož ima rad slaščice, tako da ga tudi s tem lahko razveselim (če nima ravno Exodus posta 😊).

Tu in tam se zgodi kak daljši pobeg. Letos je mož poskrbel za kratek odklop na Obali, kjer sva skupaj z najmlajšo (kar je že skoraj kot sama), preživela noč. Za ostale tri otroke so takrat poskrbeli na RadŽivim počitnicah v Izoli. Kot družina pa se že nekaj let udeležujemo Družinskega RadŽivim-a, kjer je čas tudi za naju, ko za otroke poskrbijo animatorji.

6. Kot farmacevtka ste se s t. i. koronakrizo verjetno srečali zelo od blizu. Kako vas je to obdobje spremenilo – tako na službenem področju kot zasebno? 
Korona čas je v moj vsakdanjik prinesel obilo vprašanj. V službi je bilo treba poskrbeti predvsem za primerne zaloge, v začetku zlasti zaščitne opreme, ki je ni bilo dovolj, pa tudi drugih materialov. Naenkrat smo bili založeni s škatlami v vseh kotičkih. Druga stvar je bila prilagoditev dela. S kolegico, prav tako specializantko klinične farmacije, sva obiske oddelkov začasno prekinili.

Na drugi strani se je kmalu pokazala potreba po razpolavljanju ekipe, da ne bi zaradi morebitne okužbe ostala doma “cela lekarna”. Hkrati je bila ves čas prisotna skrb, da virusa ne bi odnesla domov ali obratno, da se ne bi okužba širila med zaposlenimi ter naprej na bolnike. Ta skrb je začasno minila, ko sem koristila ukrep vlade in ostala doma z otroki. Testiranja ob morebitnih znakih okužbe so (bila) sicer za zdravstvene delavce obvezna, doživela pa sem tudi vsakodnevno jutranje merjenje temperature.

Ta čas me uči, naj živim tukaj in zdaj. Naj ne delam prevelikih načrtov in naj se veselim odnosov, ki jih živim. Ko sem 92-letni sosedi v začetku karantene v šali dejala, da smo kot v vojni, me je popravila, da takrat so pa lahko “vsaj križem šli” (t.j. koroško = so se lahko srečevali). Dejstvo je, da smo bitja odnosov. Ta čas mi je pokazal, da jih je treba ceniti in negovati.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Čas tretje nosečnosti je bil zame zelo zahteven. Najprej zato, ker ni bila čisto načrtovana; malo zaradi strahu, saj smo leto pred tem doživeli potres na Japonskem (Fukušima) in nisva čisto vedela, če smo bili deležni sevanja, na drugi strani pa smo živeli na 50 kvadratnih metrih v prestolnici in nisva čisto vedela, kje bo naš končni dom. Oba strahova sta bila minimalna, ko se je v 30. tednu pojavil še moj tromboflebitis, v istem dnevu pa sem ostala brez službe.

Naenkrat sem se morala sprijazniti z zdravili, brezposelnostjo, bala sem se poroda, rahljal pa se je tudi odnos z možem in vse skupaj je zgledalo zelo črno. Doživela sem celo nekaj paničnih napadov. Ob izdatni podpori okolice (moža, prijateljev, duhovnega spremljanja, medicinske hipnoze) sem se počasi uspela izkopati iz te teme. Na koncu sem doživela čudovit porod, naš tretjerojenec mi je “priskrbel” službo, hkrati pa je še zdaj zelo poln spodbud in izzivov za življenje (ali pa za najin odnos).

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
“Ne se bat’, imej se rad,” kot pravi naš kantavtor Adi. Lahko jamram, se zaprem vase, se vsega ustrašim ali pa živim življenje z ljubeznijo.

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Dnevni ritem mi predstavlja Božja beseda, ki jo dobim zjutraj v svoj e-nabiralnik. Zadnje čase mi je v spodbudo aplikacija Sveto pismo, kjer me nagovori kakšen od bralnih načrtov. Drugače pa me zelo poživi narava (tek, sprehod), kakšna spodbudna glasba (poslušam, pojem), film, knjiga ali pa preprosto tišina v domači kapeli.

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
… smo ženske krona stvarstva. Morda se to zdi samovšečno, ampak ob branju knjige Očarljiva se me je dotaknil ta opis. Zdi se, da smo v Genezi opisane kot drugorazredne, narejene iz “rebra”.

Resnica je, da je svet popoln le, če lahko živimo moško-ženske odnose, naj bo to doma, v službi ali družbi, kot dopolnjevanje. Ustvarjeni smo, da bi bili skupaj popolni, Božji. In veselim se tega, da lahko moj ženski lik kaj doprinese k temu, da je stvarstvo popolno.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.