Postaviti otroka v središče ne pomeni, da se vse vrti okoli njega in da vso pozornost namenjamo zgolj njemu, pač pa, da ga poskušamo razumeti in se “uglasiti” z njegovimi čustvi.
“Če boste otroka vzgajali in z njim komunicirali tako, da se boste tega zavedali, bo to zelo blagodejno vplivalo na njegovo čustveno stanje,” izpostavlja Tanith Carey v knjigi Kaj razmišlja moj otrok?.
Preberite še:
Vzgojni izzivi: “Veliko bolj lahko z otrokom sodelujemo, če mu pustimo, da stvari naredi sam”
Razumevanje in empatija
Otroci svoje počutje izražajo z vedenjem, in ko se vede na načine, ki so za odraslega neprimerni, ga ta označi za porednega. Če bi namesto tega raje pomislili, da se otrok spopada s težavnimi čustvi, bi mu želeli pomagati in ugotoviti, kako takšna čustva predelati. Za oznake poreden ali težaven v tem primeru ne bi bilo prostora.
Razumevanje in empatija sta zato ključnega pomena, ko govorimo o vzgoji otrok, saj je njihova največja želja prav ta – da bi jih odrasli razumeli.
Preberite še:
Marko Juhant: Ob pravilni vzgoji prej otrok zabava svoje starše kot obratno
Čeprav so številne knjige polne takšnih in drugačnih vzgojnih nasvetov, ki so prilagojeni tudi za različne situacije, pa avtorica Carey v knjigi navaja štiri, ki so precej univerzalni in jih lahko starši vzamejo kot splošne napotke, kako se vesti v katerikoli situaciji.
- Bodite dober zgled. Otroci starše pozorno opazujejo in posnemajo. Zato je pomembno, da se kot starši vedete tako, da boste veseli, če vas bo otrok posnemal.
- Počakajte, da se stvari umirijo. Ko so otroci jezni ali prestrašeni, ne bodo slišali, kaj jim skušate dopovedati. Takrat se namreč aktivira primarni del njihovih možganov, kar vpliva na to, da telo in možgane preplavijo stresni hormoni. Najprej morate zato otroku pomagati, da umiri svoj odziv na stres in ga ne povečujete s kričanjem ali pretiranim discipliniranjem.
- Pomirite tudi sebe. Ko ste jezni na otroka, boste težko racionalno razmišljali in sprejeli odločitev, ki bi bila v dani situaciji najboljša. Zato je pomembno, da se, če je to mogoče, odmaknete od dogajanja in se zberete, preden naredite naslednji korak.
- Ne ignorirajte otrokovih negativih čustev, kot tudi ne pozitivnih. Otroka pogosto želimo prepričati, naj ne bo jezen ali žalosten, a to ni pravi način. Njegova čustva morate priznati in jih ne omalovaževati. Tako jih bo otrok lahko predelal in se z njimi spoprijel.
Naloga staršev ni, da bi ves čas skušali zadovoljiti vsako potrebo svojega otroka. Če se vsak pri sebi trudi, da z otrokom komunicira s čim več spoštovanja in sočutja, bo tudi on na zelo dobri poti, da odraste v spoštljivega in sočutnega človeka.
Preberite še:
S. Rebeka Kenda: Če se otrok ne zaletava v mejo, ki smo mu jo postavili, je nekaj narobe
Preberite še:
Vzgoja včasih: “Delamo si iluzije in si zatiskamo oči pred bridko resnico, ki se je dogajala”
Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?
