Vam se nujno mudi po opravkih, vaš otrok pa ravno v tistem trenutku noče sodelovati, se vrže na tla in se glasno upira. Vam je to kaj znano?
Okoli drugega leta otrokove starosti se začne. O čem govorim? O izbruhih jeze, seveda. Čeprav so ti lahko intenzivni in neprijetni (še posebej, če se zgodijo v javnosti), pa so, kot pravi Tanith Carey, avtorica knjige Kaj razmišlja moj otrok, povsem normalen del otrokovega razvoja.
Preberite še:
“Imava otroka z Aspergerjevim sindromom, stari starši pa naju krivijo za njegove izpade”
Izbruh jeze se zgodi, ko vaš otrok ne ve, kako bi se drugače spopadel s situacijo in z močnimi čustvi, ki so se nabrala v njem. Zato je pomembno, da se v takšnem trenutku odzovete pravilno in mu znate pomagati. Kot starši morate v takšnih trenutkih ohraniti mirno kri in se zavedati, da ti izbruhi ne pomenijo kljubovalnosti, pač pa pomenijo samo, da se vaš otrok še ne zna drugače izraziti.
Kaj torej lahko storite?
Ko pride do izbruha
Trije pomembni koraki, ki jih naredimo v trenutku, ko pride do izbruha, so:
1. Poskrbeti za varnost
Poskrbite, da otrok ne more poškodovati sebe oziroma kogarkoli ali česarkoli. Če je treba, izpraznite prostor ali odnesite otroka drugam.
2. Ostati ob otroku in biti miren
Ves čas izbruha bodite v bližini, a otroka ne ogovarjajte in ga ne prepričujte, naj se ustavi. Prav tako ga ne glejte v oči. Če boste vi mirni, se bo lažje pomiril tudi otrok.
3. Olajšati pot k pomiritvi
Ko bo najhujše mimo in so bo otrok začel umirjati, ga z nežnim glasom ali dotikom pomirjajte in ga spodbujajte, naj se odzove mirneje.
Preberite še:
Vzgojni izzivi: “Veliko bolj lahko z otrokom sodelujemo, če mu pustimo, da stvari naredi sam”
Kako izbruhe omejiti
Ko ste rešili neko konkretno situacijo, pa je vaša naslednja naloga, da izbruhe preprečite oziroma da poskušate zmanjšati njihovo število. To lahko storite na dva načina:
- Razumne meje
Poskrbite, da izbruh ne bo postal učinkovit način, s pomočjo katerega bo otrok dosegel tisto, kar hoče.
- Rutina, izbira, opozorilo
Naslednje izbruhe lahko preprečite tako, da uvedete rutino, ponudite dve možnosti, pa tudi, da otroka opozorite vnaprej, da se bo nekaj spremenilo (da boste na primer šli v trgovino in bo on šel z vami).
Preberite še:
Šolska psihologinja, ki na izviren način blaži vedenjske izbruhe učencev
Preberite še:
6 stavkov, ki jih ne smete reči otroku
Preberite še:
Otroci so vztrajni. Če nam to ni všeč, pravimo, da so trmasti
