Aleteia
Tor, 20. oktobra |
Sveta Marija Bertila Boscardi
Življenjski slog

"Odnosi pogosto niso samo prostor vzhičenosti, ampak tudi sad trdega in nič kaj privlačnega dela"

MIHA RUPARČIČ

ALETEIA

Družinski terapevt Miha Ruparčič

Barbara Kastelec - objavljeno 24/08/20

O duševnih stiskah in priložnostih v času korone

Miha Ruparčič je družinski terapevt in deluje v okviru Družinskega inštituta Ljubljana, ki sta ga ustanovila skupaj z ženo Carmen Breznikar Ruparčič, s katero imata dva otroka. Širši javnosti je zadnje čase poznan po nasvetih za starše v svetovalnicah Radia Ognjišče in v oddajah Dobro jutro na RTV Slovenija, pa tudi kot vabljeni predavatelj različnih šol za starše.

V letošnjem letu je pripravil tudi sklop predavanj o varni navezanosti in o sočutju do samega sebe.

Dolgo obdobje izolacije je v nas prebudilo nekatere odzive, ki so nas presenetili: žalost, otopelost, obup. V nekem intervjuju ste dejali, da nas “žalost lahko pogoltne”. Kako se dvigniti iz teh občutij?

Žalost je zelo nerazumljeno čustvo in pogosto po krivici na “slabem glasu”, saj ga včasih enačimo z depresijo ali vseobsegajočo otožnostjo. Žalost, ki je zdrava, ne vodi v obup, ravno nasprotno! Žalovanje je proces, v katerem se “adaptiramo” na situacije, ki jih ne moremo spremeniti. Ne gre za razumski, ampak aktiven čustveni proces. Pandemija je pri mnogih med nami odstrla, ali smo se sposobni prilagajati na situacije, ki jih ne moremo spreminjati. Kadar ta proces izostane, se ljudje “zataknejo” v jezi, besu in se vrtijo v začaranem krogu.

Da nas žalost ne bi pogoltnila, lahko poskrbimo tako, da poiščemo in najdemo sogovornika, ki mu lahko žalost izrazimo, se zjokamo in gremo naprej. Če takega sogovornika nimamo, pa je pot do prijetnejših občutij prek sočutja do samega sebe.


TERAPEVTA BREZNIKAR RUPARČIČ

Preberite še:
Nemoč, žalost, nerazumljenost, sram. Tabu, ki to ne bi smel biti

Na dan prihajajo tudi kričanje, nadiranje, jezljivi izbruhi, nasilje – in to doma, kjer bi potrebovali varnost. Kako ublažiti intenzivnost konfliktov?

Prav vsak človek potrebuje prostor ranljivosti. Najbolj naraven prostor za to je partnerski ali starševski odnos. Tam lahko izrazimo vsa svoja občutja, stiske, strahove in hrepenenja brez strahu pred obsojanjem ali zavrnitvijo.

Dr. Gordon Neufeld, terapevt in razvojni psiholog iz Kanade, je to strnil v tri pomembne stebre, ki nosijo naše odnose v mejah spoštljivosti in dostojanstva. Prvič: odnos mora biti brezpogojen. Pomeni našo držo v odnosu do partnerja ali do otroka, odvisno od tega, kje smo naleteli na težave. Naj povem s primerom: če je najin problem velik kot Šmarna gora, je najin odnos velik kot Everest. Najin odnos vedno zmaga. Drugič: čustva morajo imeti prosto pot. Dr. Neufeld govori o čustvenem igrišču. Za otroke je pomembna prosta igra, za nas odrasle pa vse tisto, kar omogoča, dopušča, aktivira naša čustva. Sem spadajo glasba, literatura, film, ples. Tretjič: pomembno je, da občutimo žalost in razočaranje ob tem, česar ni mogoče spremeniti. Posebej zadnjemu procesu se pogosto izmaknemo, zato obtičimo v frustracijah. V našem kulturnem prostoru je jok še vedno pogosto znak šibkosti. Ampak jokati in žalovati je pogumno in zrelo.

Nasilja ne smemo tolerirati. Treba se je umakniti in zavarovati. Včasih tudi s policijo. Znameniti terapevt Viktor Frankl je dejal: Med stimulusom in našo reakcijo je prostor. V tem prostoru je naša moč, da izberemo odziv. V našem odzivu sta naša rast in svoboda.

Koronavirusni čas je prinesel nekaj prostora za premislek o bistvenih stvareh: kaj bi lahko rekli, kaj smo preveč postavljali v ospredje in čemu smo se morda premalo posvečali?

Naša družba je z leti postala družba rezultata (t. i. outcome society). Borimo se za oprijemljive rezultate pri svojem obstoju. Veliko ljudi mi v pozni odraslosti pove, kako je okolica imela raje njihove dobre ocene, dobro opravljeno delo, poslovne uspehe kot njih same.

Rezultati so pomembni, a težava je, da so nadomestili dragocenost osebe. Ena od posledic tega pritiska je, da prosto igro izrinjamo iz življenja otrok. Zaskrbljeno vprašanje, ali si vadil matematiko ali inštrument, je postalo normalno, vprašanje, ali si se dovolj igral, pa je postalo nenavadno. Potrebno pa je eno in drugo.


S. DARJA KOŽELJ

Preberite še:
“Prijazen in sočuten pogled ostane, tudi če maska zakrije nasmeh”

BARBARA OPRČKAL | ALETEIA
Skupaj z ženo, prav tako družinsko terapevtko, Carmen Breznikar Ruparčič.

Starši smo včasih zares v stiski: poskrbeli naj bi za materialno varnost družine, obenem pa bili empatični, pozorni do otrok in njihovih potreb, z njimi preživljali sproščene trenutke. Dan ima 24 ur, kaj pa, ko se ne izide?
Vsi se soočamo s stranpotjo naše zahodne družbe, ki temelji na dveh zaposlenih starših ves čas. To nas postavlja pred velike izzive. Če se temu pridruži še kak perfekcionizem, je še toliko težje.

Pomembno je, da so nam odnosi najpomembnejši in kljub različnim strahovom vztrajamo, da imamo pravico, da smo s svojimi najbližjimi. Verjamem, da življenje ne gre na “vse ali nič”. Predvsem je za nas odrasle pomemben že omenjeni čustveni prostor, v katerem bodo vzniknile tudi rešitve, ki jih včasih ne vidimo, dokler smo v razmišljanju sami.

Najdlje trajajoča raziskava o življenjski sreči, ki jo od leta 1930 izvaja harvardska univerza, ugotavlja, da so temelj sreče dolgotrajni odnosi, za katere ni nujno, da so idealni. Odnosi pa na dolgi rok pogosto niso samo prostor vzhičenosti, ampak tudi sad trdega in nič kaj privlačnega dela. A dajo največji sad, življenjsko srečo. In ne pozabimo: nepopolno je dovolj dobro.

Čas izolacije je pokazal tudi na nemoč družbe, da bi imeli v svoji sredi starostnike. Kot družina ste ta čas preživeli skupaj z babico; takega sobivanja generacij mnoge družine ne poznajo več. Kaj je prednost tega, na kaj pa je treba biti pozoren, da ne prihaja do nepotrebnih konfliktov?

Medgeneracijska povezanost je velik dar. Danes poznamo rek, da se moraš odseliti vsaj tako daleč, da starši v copatih ne morejo do tebe. S tem se zelo ne strinjam. Odgovor je v spoštovanju. Ljudje včasih zamenjajo celino, pa ostajajo pod nadzorom svojih staršev. Lahko pa živijo v isti hiši in živijo, kot rečemo terapevti, razmejeno.

Za starejše je pomembno, da se ne vtikajo v mlajše in jim ne delijo nasvetov s “piedestala izkušenih”.

Med nasveti in modrostjo je velika razlika. Pri nasvetih je pogosto v ozadju želja, da bi “ta mladi” delali tako, kot jim rečejo starši … Kadar pa starejši delijo modrost, delijo svoje življenjske izkušnje, vzpone in padce, so nosilci upanja, da je na koncu vse prav.


TJAŠA M. KOS

Preberite še:
Po “korona” krizi: Namesto črnogledih scenarijev se raje posvetimo razvijanju psihološke čvrstosti

V slovenskem prostoru ste vse bolj prepoznavni po delavnicah sočutja do samega sebe. Govorite o kritičnem notranjem glasu, o notranji komunikaciji s samim seboj, ki je lahko zelo groba …

Notranji kritični glas imamo vsi. Je posledica naših obramb iz otroštva, zibelka neresnic, predsodkov in nas želi peljati k napačnim odločitvam. Glas govori, kako sem slab jaz ali drugi. Užaljenost oziroma umik v prizadetosti je v odrasli dobi precej tipična manifestacija tega notranjega glasu, kot posledica otroške stiske. Pomembno je, da se podamo na pot razločevanja, da ta glas prepoznamo in “razkrinkamo”. Je posledica večjih in manjših odzivov naših staršev ali drugih bližnjih v času našega odraščanja. Če samo pomislimo, da je še danes mnoge otroke strah priti domov in povedati, da so dobili slabo oceno. Po naravi stvari bi moral otrok komaj čakati, da pride domov, saj bo tam svojo stisko razrešil.

Osnova sočutja do samega sebe je trodelna: najprej je pomembno, da trpljenje zaznamo in ga sprejmemo kot normalen del življenja. Zatem je potrebno, da se v času trpljenja povežemo z drugimi ljudmi na svetu, ki trpijo v podobni situaciji. Tako svojega trpljenja ne doživljamo kot nekaj povsem zasebnega, kar se dogaja samo nam, saj nas to lahko vleče v osamitev. Tretjič: v času trpljenja ostanimo prijazni do samega sebe. Vprašajmo se, kaj je naša prava potreba v tistem trenutku. Včasih je to kozarec vode, včasih sprehod, včasih potrpežljivost in izpuščanje nadzora, drugič kos čokolade.

Shutterstock


WEB 3 MARTIN GOLOB

Preberite še:
Koronavirus je v Cerkvi poskrbel za revolucijo

Kje pa je tista meja, ko bi v sočutju do samega sebe lahko prešli v popuščanje samemu sebi do te mere, da začnemo prilagajati svet po svojih merilih, kar bi prineslo neka nerealna pričakovanja do bližnjih, družbe?

V tem primeru ne bi več govorili o sočutju do samega sebe, ampak o izkoriščanju te prakse za nekaj drugega. Vsako duhovno ali psihološko prakso se lahko izkoristi za neodgovornost. Spomnim se, bilo je pred leti na duhovnih vajah, kako je duhovni voditelj udeleženca duhovnih vaj poslal domov k svoji družini, saj se je hotel na duhovne vaje skriti pred svojimi odgovornostmi.

Sočutja ni nikoli preveč, saj izhaja iz resnice in sprejemanja lastnega trpljenja.

Raziskave, ki jih predstavlja Kristine Neff (terapevtka, avtorica knjige Sočutje do samega sebe, ZDA), kažejo, da so tisti, ki prakticirajo sočutje do sebe, bolj sočutni do drugih in bolj odgovorni. Sočutje do samega sebe ni nekaj visokoletečega, ampak popolna prizemljenost, v kateri ostajam kljub trpljenju prijazen in povezan z drugimi.

Kaj pravite na trditev, da je treba v odnosih potrpeti, se prilagoditi?

To pogosto vodi v ločitve ali zakone, ki ostajajo na papirju, saj postanejo zamere prevelike. V odnosih je dragoceno, da smo potrpežljivi in znamo potrpeti s seboj in bližnjimi v smislu, da so odnosi proces in da hitre rešitve pogosto niso mogoče.

Smo pa v tem kulturnem prostoru obremenjeni z zelo kruto dediščino odnosa do otrok, ki nam jo je razkrila Alenka Puhar v svoji knjigi Prvotno besedilo življenja. Ti časi so sicer mimo, a pri nekaterih ostajajo predstave o obvladovanju in nadzoru nad drugo osebo še vedno zelo močne. V tistem času je bilo namreč normalno, da se otrok (ki ima nezrele možgane) vedno prilagodi odraslemu (ki ima zrele možgane), kar je res “narobe svet”. To seveda ne pomeni, da se mora svet vrteti okoli otrok, ampak da razumemo, da odrasli mnogo laže potrpi kot otrok in se sploh lahko pogovarjamo o pravih koristih otrok na temelju resnice.

Vprašanje “potrpljenja” in “prilagajanja” vidim kot problem, ko nekdo svojega ravnanja, ki povzroča stisko drugemu, ne želi videti in nima potrebe, da se situacija uredi. Potrpeti to in se temu prilagoditi gotovo ni zdravo in tega ne more nihče pričakovati od nas.

Celoten intervju je bil objavljen v reviji Praznična.


ALENKA PUHAR

Preberite še:
Vzgoja včasih: “Delamo si iluzije in si zatiskamo oči pred bridko resnico, ki se je dogajala”




Preberite še:
“Medtem ko smo prej lahko blefirali in iskali bližnjice, je zdaj ta izkušnja neizprosna”


web 3 maja kuzma ganic

Preberite še:
Odločna in nasmejana v svetu tišine – Maja je sama prehodila 617 km planinske poti

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
intervjukoronavirusodnosi
Top 10
Urška Leskovšek
Martin Golob znova v živo: "Nismo sami!"
Ana Beatriz Frecceiro Schmidt
Sempre familia
V začetku nosečnosti so ji odkrili raka, a sp...
Barbara Oprčkal
Rak dojk: "Milijon neodgovorjenih vprašanj, t...
Barbara Oprčkal
Martin Golob: "Uboganje ni slaba stvar. Uboga...
Barbara Oprčkal
"Bil bi greh, da ne bi izkoristila svojega ta...
FAMILY KIDS
Lidia Konar
Izgubila sta sedem otrok. Zdaj jih imata deve...
Tina Martinec Selan
Kako sem med lockdownom zapadla v hudo depres...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.