Aleteia
čet, 22. oktobra |
Sveti Janez Pavel II.
Življenjski slog

"Živimo zelo preprosto. To je lepo. To ti daje veselje"

JANA LAMPE | SLOVENSKA KARITAS

Urška Leskovšek - objavljeno 26/08/20

"Vedno sem bila z dušo in telesom pri bolnikih. To mi je bilo vedno najbližje," pravi medicinska sestra, ki že 36 let misijonari med najrevnejšimi v Burundiju in Ruandi

Anka Burger iz Šmihela pri Novem mestu je že od mladih nog čutila željo pomagati drugim, zlasti bolnim. To jo je gnalo, da se je najprej izšolala za medicinsko sestro, delala v bolnišnici v Novem mestu, potem pa v kliničnem centru v Ljubljani.

A to ni bilo dovolj. Zaslišala je tudi klic v posvečeno življenje in misijone. Pridružila se je sestram usmiljenkam, katerih osnovno poslanstvo je pomagati in skrbeti za uboge in bolne. Pot jo je zato vodila v Pariz, kjer je opravila tudi tečaj zdravljenja tropskih bolezni, nato pa je odšla v Afriko. V 36 letih, odkar je v misijonih, je kot medicinska sestra delovala po različnih zdravstvenih centrih v Burundiju in Ruandi.


PEDRO OPEKA

Preberite še:
Peter Opeka: “Če pomagaš ubogemu, pomagaš samemu sebi”

Stanje je danes neprimerno boljše kot pred 36 leti

Sestra Anka se spominja začetkov, ko tam skoraj ni bilo zdravstvenega osebja in jim je zato pomoč iz tujine prišla še kako prav. Takrat je kot medicinska sestra morala opravljati tudi veliko takega, kar zdaj opravljajo le zdravniki. Vesela je, da je danes stanje že veliko bolje – več je bolnišnic in zdravstvenih centrov, ti so bolje opremljeni, osebja je veliko. Sploh pa je razveseljivo, da je osebje domače in dobro usposobljeno.

Ob njenem prihodu je bilo še veliko malarije, a so jo uspeli omejiti zlasti z ozaveščanjem in preventivo. Širil se je tudi aids in, zaradi slabe higiene, različni paraziti. Danes se po 13-milijonski Ruandi širi tudi rak, v negotovosti so zaradi covida, ki pa ga zaenkrat s strogimi ukrepi dobro obvladujejo. Zaprli so šole, cerkve, povsod – tudi po ulicah in v avtomobilih – morajo nositi maske.


CHATITA

Preberite še:
Bog jo je rešil pred nasilnim očetom, pred samomorom in jo ozdravil covida 19

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

V Ruandi, ki je po površini približno tako velika kot Slovenija, so socialne razlike še vedno zelo velike, na podeželju živijo še zelo primitivno, opisuje misijonarka. Čeprav pomoč prihaja od države in tudi iz tujine, številni do te pomoči nimajo dostopa, zato še najdemo številne podhranjene otroke, mnogi starši ne zmorejo plačevati šolnin (plačljive so že srednje šole) ali zdravstvenega zavarovanja.

Da bi zmanjšali revščino, država omejuje rojstva – vsaka družina naj bi imela največ tri otroke. Veliko je propagande za različno kontracepcijo, Cerkev pa raje ozavešča o naravnih metodah načrtovanja družine.




Preberite še:
Prigode iz misijonov. V potoku je obtičal, naložen s petimi tonami riža

Akcija Za srce Afrike

S sredstvi, ki smo jih prek Slovenske Karitas darovali Slovenci, so zgradili več šol, bolnišnic in nakupili precej prevoznih sredstev. Ta so za zdravstveni center, v katerem deluje s. Anka, zelo dragocena, saj je ustanova precej oddaljena od mesta, v hribih, na 2300 metrih nadmorske višine, ceste pa so slabe.

Nekaj utrinkov življenja in dela s. Anke v vasi Musango

Novi zdravstveni center, ki so ga s sredstvi iz Slovenije zgradili pred dvema letoma, je najlepša zgradba daleč naokoli, pravijo domačini. Imajo 30 postelj (ločeno za ženske, moške, otroke in tiste z nalezljivimi boleznimi), oprema pa je sodobna. “Vsi občudujejo, kako je čisto, urejeno, udobno,” z veseljem pove s. Anka. Tudi sicer so ljudje navdušeni in hvaležni, da Slovenci zberemo toliko pomoči zanje, presenečeni so, da se v tako majhni državi toliko daruje.

V zadnjih 14 letih je bilo s pomočjo zbranih sredstev v akciji Za srce Afrike in s sofinanciranjem Ministrstva RS za zunanje zadeve ter Misijonskega središča Slovenije v posameznih državah Afrike (Ruanda, Burundi, Centralnoafriška republika, Malavi, Madagaskar) zgrajenih ali obnovljenih in opremljenih 7 šol in vrtec, 6 zdravstvenih centrov, center za fizioterapijo, 3 porodnišnice ter 15 vodnjakov.

Na stotine domačinov je pri tem dobilo delo in zaslužek za preživetje družin. S hrano je bilo rešenih mnogo življenj podhranjenih otrok. Dosedanja pomoč iz Slovenije, ki dnevno lajša življenje 250.000 ljudem v srcu Afrike, je zato neprecenljive vrednosti.

V sklopu te akcije poteka tudi program Z delom do dostojnega življenja. Več kot 642 darovalcev iz Slovenije z mesečnim darom podpira plačilo za delo staršev iz več kot 300 revnih družin v Afriki (v Ruandi, Burundiju, Centralni Afriki, Eritreji in na Madagaskarju) ter 17 v Albaniji in 16 na Šrilanki.

Svoj prispeveklahko nakažete na: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 02140-0015556761, sklic: SI 00 2127, namen: Za srce Afrike. Ali pa pomagate s SMS sporočilom AFRIKA ali AFRIKA5 na 1919 in prispevate 1 oz. 5 EUR. Hvala vsakomur za vsak dar!




Preberite še:
“Večina ljudi daruje svoje življenje svoji družini, otrokom, jaz pa ljudem tukaj”

“Kolikor daš, toliko dobiš nazaj”

V tem centru, ki ga sicer vodi domača redovnica, v njem pa delujejo tudi laične medicinske sestre, je s. Anka edina tujka. “Ljudje nas zelo lepo sprejemajo. Občudujejo pa, če se z njimi pogovarjaš v domačem jeziku.” Prepričana je, da “kolikor daš in kakor daš, toliko dobiš nazaj”. Prizna pa, da je bilo na začetku kar težko naučiti se kinjarvande, ki je zelo težak jezik.

Misijonarka je letos dopolnila 70 let in je že šest let upokojena (dela kot prostovoljka), a energije in volje ji ne manjka. Vitalna in nasmejana si želi, da bi pomagala ljudem, dokler bo lahko in kjerkoli že to bo. Smo v Božjih rokah, pravi pokorno.

Preprostost in sreča

Sestri Anki je všeč afriška preprostost. Da se z malimi stvarmi lahko naredi veliko in so ljudje srečni s tem, kar imajo. “Živimo zelo preprosto. To je lepo. To ti daje veselje.” V njihovih hišah nimajo praktično ničesar. Velikokrat spijo na tleh. “So pa ti ljudje tako veseli kljub vsemu, čeprav nimajo ničesar. Ne boš videl človeka brez nasmeha na obrazu.”


ANDREJ MAJCEN

Preberite še:
Slovenec, ki je misijonaril v kitajščini

“Afrika res vsakogar prevzame. Pozdraviš se z vsakim človekom, ga nagovoriš, vsak te nekaj vpraša. Nikoli ne greš mimo, ne da bi kaj spregovoril.”

Kaj ji je (bilo) najtežje? “Ko za nekoga ne moreš narediti tistega, kar želiš. Ko si ob bolniku nemočen. Vedno sem bila z dušo in telesom pri bolnikih. To mi je bilo vedno najbližje.”

JANA LAMPE | SLOVENSKA KARITAS

Katoliška vera v razcvetu

V državi imajo veliko mladih duhovnikov in redovnikov ter redovnic. Sploh ob nedeljah pride veliko ljudi k svetim mašam. V Ruandi se je Marija prikazala na več krajih, kamor ljudje veliko romajo. Na več mestih po državi imajo 24 ur na dan izpostavljeno Najsvetejše, ob katerem ljudje radi in veliko molijo.

Opozarja pa, da prek medijev tudi tja prodira potrošniška miselnost, zato ni nujno, da bo tako tudi ostalo. Toda ljudje zaenkrat veliko molijo.

Ruando opisuje kot večinsko katoliško državo, je pa danes tam že veliko muslimanov, protestantov in pripadnikov različnih sekt. Toda vsi prijahajo k njim v zdravstveni center in se z njimi dobro razumejo.




Preberite še:
“Preživele bodo le misijonarske župnije, vse drugo bo propadlo”

O genocidu z veliko bolečino

O genocidu v Ruandi zelo nerada govori. Bilo je zelo težko. Njeni doma niso vedeli, ali je sploh še živa. Pravi, da so tako Hutujci kot Tutsiji zelo trpeli in da ne gre nikogar obsojati. Spodbudno je, da se zdaj rasnega razločevanja ne poudarja več. Imajo pa vsako leto teden žalovanja v spomin na te grozote. Pokopali so žrtve in postavili veliko spomenikov. Pravijo, da predvsem zato, da otroci ne bi pozabili, kaj se je zgodilo.

Kako je biti misijonar sredi živega verskega življenja?

“To je pričevanje. Zdaj ni več veliko misijonarjev, ne prihajajo veliko od drugod. Toda tudi domači duhovniki in sestre morajo biti misijonarji tam, kjer so. Ljudje nas zelo spoštujejo, a tudi zelo opazujejo. Če se kdo ne obnaša, kot bi se moral, takoj opazijo. Vsi moramo biti misijonarji,” sklene s. Anka.


BOGDANA KAVCIC

Preberite še:
“Moramo si pomagati. Ne bomo se rešili sami, rešili se bomo skupaj”


WRITERS

Preberite še:
Pisatelji, ki priporočajo branje Svetega pisma


DRUŽINA KOPRIVC

Preberite še:
Na obisku pri družini z 11 otroki. “Skupaj z Bogom gre lažje”

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
dobrodelnostmisijonar
Top 10
Barbara Oprčkal
Martin Golob: "Uboganje ni slaba stvar. Uboga...
web 3 nejc skoberne 3
Lojze Grčman
Oče petih sinov: "Na neki točki se lahko le p...
web 3 joze plut
Lojze Grčman
Svete maše v živo na spletu, radiu in televiz...
Barbara Oprčkal
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo v...
Urška Leskovšek
Martin Golob znova v živo: "Nismo sami!"
Barbara Oprčkal
"Bil bi greh, da ne bi izkoristila svojega ta...
COVID
Dolors Massot
Ne obupujte. Vse bo minilo, tudi pandemija ko...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.