Se vam kdaj zgodi, da si ogledate film, ki je bil na podlagi opisa, plakata, igralske zasedbe, ocene kritikov in pač po vsakem kriteriju, po katerem se odločate, ali si boste film ogledali, povsem sprejemljiv, a vas potem v njem zmoti, zbode, lahko celo prizadene obravnava verskih vsebin, likov ali predmetov?
Sicer se zdi, da smo na mimobežne verske simbole, ki se prikažejo v filmih včasih na res nenavadnih mestih, že čisto navajeni. Da so v komedijah duhovniki vedno prikazani kot debeli, plešasti in rahlo neumni, je že skoraj samoumevno. Tudi, da so v dramah ali kriminalkah, sploh ameriških, duhovniki običajno na strani antagonistov, vsaj skorumpirani in pohlepni, če nimajo na grbi še kakšnega spolnega škandala. Ali da obesek z Jezusom na križu okrog vratu v filmih največkrat nosijo prostitutke in mafijski botri.
Preberite še:
Martin Golob: Je res vsak župnik debel, plešast in tečen?
Rožni venec – orožje?
Film, ki me je spodbudil k pisanju tega članka, je Legenda o Tarzanu (2016), ki je bil avgusta na sporedu ene od komercialnih televizij. Običajen akcijski film, v katerem se Tarzan kot že civiliziran Londončan vrne nazaj v džunglo. Ko nam film predstavi glavnega antagonista, kamera najprej pokaže rožni venec v njegovih rokah. A nato ta rožni venec niti enkrat ni uporabljen za svoj prvotni namen – torej za molitev, temveč le kot orožje. Z njim poči kot z bičem, ulovi neposlušno žensko za zapestje in z njim ljudi celo davi. Mimogrede se tudi pohvali, da je prav ta rožni venec dobil, ko je bil star 9 let, od duhovnika, s katerim sta si bila zelo blizu …
Če je v filmu rožni venec prikazan kot morilsko orožje, je zagotovo sporočilo filma med drugim, da je katolištvo slabo. Nikomur, ki mu med prsti redno drsijo jagode rožnega venca v molitvi, ne bi prišlo na pamet, da bi na ta predmet sploh pomislil kot na orožje. Razen morda proti hudiču.
Preberite še:
Film Nuna buri duhove, a skriva občudovanja vreden lik
Precej nonšalantno se katoliških simbolov polastijo tudi v filmu Mesto (2010). Kriminalna drama, ki jo je režiral Ben Affleck, sledi ameriškemu mafijcu, ki se iskreno zaljubi v pošteno dekle in poskuša zaradi nje roparski življenjski slog pustiti za seboj. V enem od nasilnih oboroženih ropov banke se njegova tolpa zamaskira v redovnice. Med ropom nekaj ljudi tudi ubijejo, na številne streljajo, med begom povzročajo prometne nesreče drugo za drugo, da niti ne omenjam vseh kletvic, ki jih ob tem izrečejo. Se je pri ustvarjanju filma kdo vprašal, kako se ob tem počutijo ženske, ki so svoje življenje posvetile Bogu in z redovno obleko sprejele način življenja, ki je nasproten od vsega, kar filmski roparji počnejo v njihovih oblačilih?
Čez mero dobrega okusa so šli tudi v mladinski komediji Eurotrip (2004), v kateri se ameriški študent Scott odpravi na izlet po Evropi, kjer se želi srečati s svojo nemško spletno dopisovalko. Veliki finale se odvije v Vatikanu, kjer Scott ponesreči zakuri v neki peči in strga zaveso, nato pa se tako zavit in s škofovsko kapo na glavi zvali na balkon, kjer ga z vzkliki pozdravi navdušena množica. Ta naj bi zaradi belega dima iz dimnika mislila, da je bil izvoljen nov papež. Scott v množici na trgu opazi svojo simpatijo, ji izpove ljubezen, nato pa si privoščita spolni odnos kar v spovednici.
Vsebino mladinskih komedij naj bi že zaradi žanra vzeli nekoliko lahkotneje, pa vendar je smešenje katoliškega izročila in svetih prostorov precej neokusno.
Na zbodljaje na račun krščanstva pa niso imune niti risanke. V animiranem filmu Asterix: skrivnost čarobnega napoja (2018) se čarodej Panoramix odpravi iskat svojega naslednika, ki mu bo zaupal skrivnost čarobnega napoja. Med kandidati prikažejo tudi čarodeja z dolgimi lasmi in kratko brado, ki se pohvali, da zna pomnožiti kruh. Čeprav ni to nikjer omenjeno, je povsem jasno, da naj bi lik predstavljal Jezusa. Čeprav je namig na Jezusa neškodljiv, se vendarle zdi povsem odveč, sploh degradacija na navadnega čarodeja.
Preberite še:
10 igralcev, ki so v filmih nastopili skupaj s svojimi otroki
Kako se odzvati?
Ko nas nespoštljiva obravnava verskih simbolov v filmih prizadene, običajno ne vemo, kako naj se odzovemo. Se pritožimo – ampak kam in komu? Poleg tega opozarjanje na določeno medijsko vsebino vedno prinese še večje zanimanje zanjo. Pozivi k prepovedi pa še sploh.
Še najbolj preverjen vzvod je bojkot – da vsebinam, ki zaničujejo našo vero, naše vrednote, Cerkev in njene predstavnike, preprosto ne namenjamo svojega časa in pozornosti, predvsem pa ne denarja. Tudi, ko nam je vsebina, gledano v celoti, všeč.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
12 predlogov za popoln filmski večer za mame in hčerke
Preberite še:
Maševal je za več deset tisoč ljudi, zvečer pa si je ogledal film s Sylvestrom Stallonom
Preberite še:
Dva papeža: film, ki si ga morate ogledati
