Ljudje se radi naslonimo na mnenje večine, skorajda samoumevno potegnemo s tistim, ki je močnejši ali glasnejši. Nenavadno je, kako hitro se dandanes pustimo prepričati “javnemu mnenju”, ki ni nič drugega kakor umetno ustvarjeno soglasje o težjih vprašanjih naše sedanjosti. Kot z vsemi ostalimi stvarmi, si mislim, je tako pač lažje.
Seveda, ko pa si tako človek prihrani mučno tehtanje, na katero stran že se bo postavil, za katere vrednote se bo potegoval in jih pred drugimi branil. Tako se ni potrebno pred vsemi izpostavljati niti pasti v nevarnost, da bi te zaradi lastnih stališč linčali in te javno osramotili. Tako ni potrebno kaj dosti razmišljati in se soočati z vprašanji, ki lahko obrnejo na glavo naše ustaljeno in umirjeno življenje.
Zato je tudi z našim krščanstvom tako. Bolj ali manj je ustrojeno po družbi, ki nam ne narekuje samo, kaj naj oblačimo in katero glasbo naj poslušamo, ampak tudi, kako naj mislimo, za kaj naj se odločamo in kako naj živimo, da ne bomo nikogar motili, bolj ali manj po tistem, s čimer nas navduši v danem trenutku. Toda kjer si ne dovolimo več vprašanj in dvomov, tam tudi pravih odgovorov ni …
Preberite še:
Molitev, da bi znali sprejemati drugače misleče
Pomembnost vprašanja
Zato Jezus svoje učence sprašuje. Mora spraševati, ker je naloga dobrega vzgojitelja (ali oznanjevalca) ne dajati odgovorov, ampak postavljati dobra vprašanja. Izzivati. Vznemirjati. Opozarjati na neravnine, kjer se zdi vse gladko. In to je dobro vprašanje: kdo da Jezus je. Kajti za tem vprašanjem seveda ni iskanje laskajočih pridevnikov, da bi se Učenik počutil potrjenega od svojega poslušalstva. Gre bolj za vprašanje njihove kot pa Jezusove identitete, kajti pomembno je, komu ti učenci sledijo.
Kdo je torej Jezus zanje, zdravilec, lider “naše” politične opcije, anarhist, upornik (z razlogom ali brez), priljubljeni pridigar? To preprosto pove, katere stvari v življenju učenci zasledujejo, katere stvari postavljajo na prvo mesto. Ja, saj sledijo Jezusu, še bolj pa sledijo temu, kar Jezus predstavlja, in to je natančno tisto, kar jim je v življenju zares pomembno. Točno to, kar v življenju oni so. Zato to vprašanje. Zato vsa druga vprašanja. Da vemo, kam gremo.
Preberite še:
Komu (in zakaj) sledijo vaši otroci na družbenih omrežjih
Dialog
Po vprašanju udari Peter: “Ti si Kristus, Sin živega Boga” (Mt 16,16). Odgovor, ki ga v bistvu še ne razume najbolje, ki pa vendar začne dialog. To je pravi odgovor na Jezusova vprašanja: pogovarjati se z njim in tako odkrivati, kaj je v življenju prav in kaj narobe, kaj zasledovati in kaj opustiti. Saj stvari vendar niso enoznačne, tako kot osebe, s katerimi živimo; žive so, “sinovi živega Boga”, ki jutri ne bo enak, kot je bil včeraj.
Vendar to razume samo nekdo, ki se ne izogne vprašanjem svojega vsakdanjika. Vprašanjem, ponavadi težkim kot le kaj, ki jih tako rad – menda iz ljubezni – dan za dnem postavlja Sin človekov …
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 34.
Preberite še:
Po peklenskem letu pustila dve sanjski službi, da bi našla svojo pravo srečo
Preberite še:
Kaj in komu verjamem?
Preberite še:
Študentski župnik, ki kdaj z mladimi tudi “zažura”
