Mnogi starši se morajo redno prepirati s svojimi otroki, naj se učijo, zakaj se ne učijo, preživijo vse popoldneve z njimi ob šolskem delu in jim vse to močno načenja živce ter družinsko harmonijo.
Ob začetku šolskega leta smo se o učenju pogovarjali s pedagoginjo Leo Čerin, mentorico za uspešno učenje, ki je žena in mama treh deklet. Z individualnim delom z otroki različnih starosti ter delavnicami in seminarji pomaga učencem, staršem in učiteljem do bolj uspešnega učenja.
Preberite še:
Učenci, tole vam ob začetku šolskega leta sporočajo vaši učitelji
Na vaši spletni strani imate nekje napisano: Study less, study smart. Kaj to pomeni?
Pametno učenje je, da se v krajšem času naučimo več. Otroci ogromno časa porabijo za učenje, učinka pa ni. Poanta ni v kvantiteti, koliko ur se učijo, ampak v kvaliteti. To pomeni, da si pri učenju aktiven, pri stvari, skoncentriran.
Otrok nam reče: “Pa saj sem se učil tri ure!” V redu, sedel si pri nečem tri ure, kaj pa si v tem času naredil? Vemo seveda, da se je tri ure skupaj nemogoče učiti, tudi odraslim. Zato je dobro vedeti, kakšen tip je glede učenja otrok – je vizualni tip, je auditivni tip, je gibalni tip? In glede na to potem skupaj z njim naštudirati neke metode ali trike pri učenju, ki mu delo olajšajo, da se v krajšem času nauči več.
Preberite še:
7 nasvetov, s katerimi bo učenje lažje
Je za uspešno otrokovo učenje potreben precejšen angažma staršev? Ne bi morali otroku prepustiti šole, ki je njegova odgovornost?
Če mislimo, da se moramo kot starši veliko vpletati v učenje, bedeti ob otroku, hitro pridemo na to, da potem delamo namesto otroka. Daleč od tega. Mi smo tu zato, da ga usmerjamo in podpiramo. Če recimo opazimo, da ima naš četrtošolec težave z organizacijo, ni dovolj, da mu rečemo: “Začni se učiti prej.” Otrok ne razume, zakaj bi bilo to potrebno. Da nekaj ni bilo v redu, dojame šele, ko dobi slabšo oceno, kot si jo je želel. Dobro je poznati otroka in kje so njegove težave ter ga podpreti, ko nastopi kriza.
Ne smemo pa stvari delati namesto otrok. Če spregovoriva o delanju plakatov, ki marsikaterim staršem delajo sive lase. Kako značilno je tarnanje staršev nad tem, da “je treba do ponedeljka narediti plakat za šolo”. Kdo mora narediti plakat – starši ali šolar? Prav je, da otroku pomagamo pri načrtovanju dela, iskanju kakšne fotografije za na plakat itd. A plakat naj izdela on, naj ne bo družinski projekt.
Podobno ne morem razumeti stavka: “Dobili smo enko.” Kdo je dobil enko, vsi skupaj: mamica in očka, sestra, bratec? Ne, konkretno tisti otrok, recimo Miha, je dobil enko. Starši pa pomagamo pri tem, kako se bo lotil dela, da oceno izboljša.
Preberite še:
“Kot učiteljica takoj opazim, pri katerem otroku so starši na moji strani in pri katerem ne”
Kaj je najpogostejša težava otrok pri učenju?
Če pustiva ob strani diagnoze otrok s posebnimi potrebami, gre v splošnem najpogosteje za to, da se ne znajo učiti. Sploh ne vejo, kako se lotiti. Pred seboj imajo učbenik, v katerega se ne sme pisati in podčrtovati, ker je to učbenik iz učbeniškega sklada. Potem imajo še zvezek in delovni zvezek in so zmedeni. Ne vejo, kako se učiti, kako ven potegniti bistvo. Nekateri imajo motnje koncentracije. Veliko otrok je tudi težko dlje časa pri miru. Včasih pomaga že to, da se sprehodijo v nekaj korakih, pretegnejo, spet usedejo in gre potem lažje naprej.
Učni načrti šolam preprosto ne dovoljujejo tega, da bi učitelj otrokom pokazal, kako se učiti njegov predmet. V učbenikih so sicer neke stvari napisane v poudarjenem tisku, z drugo barvo ali v okvirčkih, ker so bolj pomembne, a to za 95 odstotkov otrok pomeni, da se jih naučijo na pamet. Pri učenju pesmice je že koristno, da se jo naučimo na pamet, večina druge snovi pa zahteva povezovanje, razumevanje, ker se stvari vsako leto nadgradijo.
Super je, če lahko starši v družinskem življenju povezujemo stvari, ki se jih učijo, z neko konkretno situacijo, npr. med izletom jim lahko pokažemo kakšno povezavo z biologijo, zemljepisom, jeziki … Otroku to ostane, ker so neka dejstva povezana s konkretno izkušnjo, povezana s čustvi. Tako znanje ostane za vedno.
Preberite še:
Namesto da kličete inštruktorja. Koristne spletne aplikacije za vašega šolarja
Torej je treba otroka naučiti učenja?
Med šolo, v katero smo hodili mi, ki imamo zdaj šolarje, in njihovo šolo, je precejšnja razlika. Opažam, da se je marsikaj pomaknilo v nižje razrede. Pri nas se je bilo treba usesti in nekaj naučiti v 8. razredu, zdaj se je to pomaknilo že v 4. razred. Vendar četrtošolec ne ve, da se je dobro začeti učiti nekaj dni prej, ne zadnji dan, poleg tega ne ve, kaj pomeni kvalitetno učenje. Nujno je, da mu to nekdo pokaže, da ga nekdo nauči. Navodilo: “Uči se!” namreč ni dovolj. Še sploh mlajši šolarji sami od sebe tega niso sposobni dojeti, razumeti, implementirati.
Kako v skupini, razredu ali doma (če je karantena in šolamo več otrok doma) lahko vsem istočasno nudimo njim najbližji način učenja, ne da ob tem pregorimo?
To, čemur smo bili starši izpostavljeni med karanteno, je bilo zelo težko. Lažje je, če imaš samo enega otroka in ga spoznavaš, kaj mu ustreza, kako se uči, ter mu nudiš tudi zanj najbolj optimalen način učenja. Če imaš pa dva, tri ali več otrok, ki so različnih starosti in imajo popolnoma različno snov, različne potrebe in še različne sloge učenja, je pa to zelo težko. Učiteljem je lažje, ker imajo vse otroke enako stare v razredu in vsi obravnavajo isto snov.
Med karanteno je bilo mnogo staršev v zelo težki situaciji. Tudi meni, ki sem strokovnjakinja za učenje, pa sem imela eno deklico v 8., drugo v 5. in tretjo v 2. razredu, je bilo izjemno težko. Upajmo, da se to ne bo ponovilo. Sem se pa o svojih treh hčerkah v tem času precej naučila in to bom uporabila tudi v šolskem letu, ki je pred nami.
Preberite še:
6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins
Je normalno, da otroci učenja ne marajo, da ob njem zavijajo z očmi?
Jasno je, da otrok ob učenju malo zavija z očmi. Morda delamo napako, ker želimo iz šole in učenja narediti samo nekaj prijetnega, zabavnega, “izi”, preprostega. Pri učenju se bo treba vedno malo potruditi, malo razmišljati, treba bo nekaj vložiti v to. Otrokom je treba tudi to znati povedati in pokazati. Tudi dobra ocena je v veliko večje zadovoljstvo, ker je otrok dal nekaj sebe vanjo.
Da pa bi bila šola samo zabavna, to pa ne gre. Lahko naredimo zabavno podajanje snovi, razlago. Samo učenje je pa vedno malo “matranja”. To zelo dobro vejo tisti, ki trenirajo kakšen šport. Tudi za medaljo se je treba potruditi.
Trdim, da je pri vsakem predmetu kakšna snov, ki otroku bolj leži, tudi znotraj predmeta, ki mu mogoče ne. Ko pa pride tisti del snovi, ki mu ni všeč, je treba malo potrpeti. V resnici je tako tudi v življenju. Nekaj nam je zelo všeč, nekaj nam ni všeč. Nekaj bom naredil z lahkoto, nekaj se bom moral pa prisiliti in potruditi. V resnici imamo večje zadovoljstvo ob tistem, za kar smo se morali zelo potruditi.
Preberite še:
12 dragocenih naukov, ki jih vaš otrok lahko dobi zunaj učilnice
Kakšna misel ob začetku šolskega leta?
Mislim, da se moramo bolj kot na to, ali bodo v šolah maske ali ne, ter na ukrepe, usmeriti na to, kaj si v tem prihajajočem šolskem letu želi naš otrok in mi. Bomo od lanskega leta kaj spremenili ali ostali na istem? Vprašajmo otroka, kakšen je njegov cilj v prihajajočem letu, kakšna pričakovanja ima, morda le v prihodnjih treh mesecih. Si želi boljše ocene? Kaj bo sam naredil za to?
Usmerimo otroka v to, da se zaveda, da je precejšen del odvisen od tega, kaj sam vloži v to, koliko se potrudi. Sami pa razmislimo o tem, da se z otrokom srečamo na pol poti. En del je otrokov, en del je pa naš. Njegov del je, da prevzame odgovornost za svoje šolsko delo, naš pa, da ga pri tem podpiramo in usmerjamo. Prav je, da se srečamo na sredini.
Preberite še:
Pet nasvetov za uspešen skok v novo šolsko leto
Preberite še:
Kaj storiti, če se vašemu otroku šola zdi postranska stvar?
Preberite še:
6 stvari za v šolsko torbo, ki bodo pomagale pomiriti tesnobo ob začetku šolskega leta
