“Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?” sprašuje apostol Jakob (Jak 4,12). Zares, kdo pa mislimo, da smo, ko tako hitro opazimo napake drugega in jih tako radi preveč poudarjamo? Koliko naših notranjih monologov je pravzaprav sodb?
Zlahka pademo v skušnjavo, da povemo dobro in slabo mnenje in svoje brate in sestre zapremo za kovinske rešetke našega kritiziranja. Jezus pa nas vabi, naj ne sodimo drug drugega. Kako naj odgovorimo na to zahtevo po ljubezni, ne da bi popolnoma relativizirali dobro in slabo?
Preberite še:
Namesto opravljanja in obrekovanja raje storite tole
Kaj pa bratsko opominjanje?
Obnašamo se kot sodniki, ker se globoko v sebi zato počutimo bolje. Ko kažemo na napačne korake svojih bližnjih, sami sebe prepričujemo, da smo boljši kot oni. Tako lahko kažemo tudi svojo moč ali se maščujemo drugemu. A Jezus je zelo jasen: “Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,’ če imaš sam bruno v očesu?” (Mt 7,1-4)
Ne gre zgolj za to, da se vzdržimo ostrih besed. Gre za notranjo naravnanost k prijaznosti, saj iz preobilja srca govorijo naša usta (prim. Lk 6,45).
Kadar sodimo, do svojih bratov in sester nismo usmiljeni. To pomeni, da se izločimo iz usmiljenja in postanemo nesposobni sprejeti Božje usmiljenje. “Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja.” (Jak 2,13) A odsotnost sodbe ne pomeni neke lažne strpnosti – da bi metali dobro in zlo v isti koš. Jezus nam sicer naroča, naj ne sodimo, priporoča pa nam bratsko opominjanje: “Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči.” (Mt 18,15)
Toda Jezus nas opozarja, da lahko vodimo brate in sestre le, če tudi samo živimo v Božji luči, kar pomeni, da vemo, da smo tudi sami grešniki. “Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.” (Mt 7,5) Bruna iz svojega očesa ne moremo odstraniti sami – to lahko za nas stori le Gospod.
Preberite še:
Je vaša vera strupena? Ste politični ali farizejski katoličan?
Priročnik z navodili, kako prenehati soditi ljudi
Gospod nam naroča, naj prenehamo soditi druge in se prepustimo usmiljenju – pred očmi naših bratov in sester, najprej pa v naših lastnih očeh. Zakaj imamo v očeh toliko brun, ki zastirajo naš pogled in zapirajo naše srce? Zakaj raje ignoriramo našo povprečnost, ko sodimo druge, namesto da bi se iz oči v oči zazrli v svoje grehe? Ker bi sodili sebe in se obtoževali in bi bilo to za nas nevzdržno.
Priznanje našega lastnega greha je naravnost neznosno – razen če nanj pogledamo iz Božje perspektive. Z drugimi besedami, drznimo se potopiti v Božje usmiljenje. Če prosimo Boga: “Usmili se mene, grešnika,” smo lahko prepričani, da bo vzel bruno iz našega očesa.
Kako torej lahko prenehamo soditi ljudi okrog sebe in začnemo živeti v milosti?
Za začetek moramo imeti željo po spremembi, nato pa to željo zaupati Gospodu. Lahko tudi ozavestimo, kaj je tisto, kar nas najpogosteje vodi v to, da ljudi sodimo: jeza, zamera, zavist in podobno. Najpomembneje pa je, da delamo dela usmiljenja: naredimo uslugo, rečemo kaj prijaznega, se opravičimo, kaj zmolimo, še posebej za tiste, ki so pogoste žrtve naših sodb.
Zahvaljevati bi se morali za brate in sestre, za katere smo v skušnjavi, da bi jih obsojali. V veri bi morali hvaliti Gospoda za to, kar so, pa čeprav je naš vid zamegljen in jih vidimo drugače. Potem pa bo postopoma Sveti Duh prečistil naša srca, razsvetlil naš vid in nas usposobil, da bomo lahko presojali ter razločevali med lažjo in resnico, med dobrim in zlim, ne da bi sodili drugim.
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Pogosto ocenjujete in obsojate? Preprost način, kako to spremeniti
Preberite še:
“Živimo zelo preprosto. To je lepo. To ti daje veselje”
Preberite še:
Vzgojni izzivi: “Veliko bolj lahko z otrokom sodelujemo, če mu pustimo, da stvari naredi sam”
