Danes je sveti Ignacij duhovni velikan, čigar dediščino lahko najdemo na vseh koncih sveta. A v času njegovega življenja ni kazalo, da bo prav veliko dosegel.
Ignacij je bil kot mlad vojak poznan po svoji domišljavosti, ki se je lahko kosala le še z njegovo željo po slavi in nasilnih dvobojih. Potem ko je bil nekoč v bitki ranjen, je med okrevanjem iz dolgočasja prebiral duhovne knjige in se spreobrnil, toda še takrat se je njegovo življenjsko popotovanje navzven zdelo nepredvidljivo in nenavadno.
Želel je študirati teologijo, a ni znal latinsko, zato je se je vpisal na državno gimnazijo, nato pa odšel na univerzo v Alcali. Tam je zašel v težave z inkvizicijo, ker je kot laik razlagal evangelije, zato je moral za dvainštirideset dni v ječo. Zatem je študiral še na univerzah v Salamanci in Parizu, kjer je končno magistriral in začel svoje poslanstvo: ustanovil in vodil je Družbo Jezusovo.
Sveti Ignacij je živel samo še šestnajst let po tem, ko je ustanovil jezuite, a v tem času je “razvnel svet”, kot se je izrazila sveta Katarina Sienska, in sicer tako, da je predano oblikoval duše z zgledom in vzgojo. Predstavljamo tri nauke iz njegovega življenja, ki so še posebej pomembni za današnje moške.
Preberite še:
7 najboljših navedkov sv. Ignacija Lojolskega
Ko skušate privesti duše h Kristusu, je pomembneje to, kako se obnašate, kot to, kar rečete
Le za malo učencev lahko rečemo, da so bolj ljubili resnico kot sveti Ignacij. Jezuiti so postali znani po boju proti krivoverstvu in po poučevanju teologije. Sveti Ignacij je imel osrednjo vlogo pri protireformaciji. A v svoji zavzetosti za resnico je prav tako cenil tudi usmiljenje. V nasprotju s svojo agresivno mladostno jezo je Ignacij svoje učence opominjal, naj bodo v iskanju resnice prijazni in zmerni:
“Veliko pozornost moramo posvetiti temu, da pravo resnico povemo tako, da v primeru, da nas poslušajo kakšni krivoverci, lahko v nas vidijo zgled usmiljenja in krščanske zmernosti. Ne smemo uporabljati ostrih besed niti pokazati kakršnegakoli prezira do njihovih napak.”
Te besede zagotovo veljajo za mnoge situacije v današnjem času. Morda se nam zdi mikavno verbalno popolnoma uničiti intelektualnega nasprotnika (in zagotovo se najde tudi čas in kraj, ko lahko uživamo v dobrodušnem intelektualnem spopadu), a sveti Ignacij nas spomni na resnico, da cilj ni v tem, da v razpravi zmagamo, ampak da dušam pokažemo pot do Kristusa.
Ko pride do nesoglasij, se lahko vprašate: “Ali se do te osebe vedem tako, da se prek mene kaže Kristusova ljubezen? Kako lahko temu človeku pomagam, da se bo prek pogovora z menoj približal Bogu?”
Preberite še:
“Psiholog” sveti Ignacij Lojolski svetuje, kako ravnati s čustvi
Oblikujte svojo skupino bratov in se življenjskih izzivov lotevajte skupaj
Odraslim nam je precej težko najti čas za prijatelje. Med delo in družinske obveznosti težko vrinemo že dvajset minut časa za telesno vadbo, kaj šele, da bi poklicali starega prijatelja ali povabili bližnjega soseda na pivo na vrt. Toda Ignacijevo življenje nam jasno kaže, da čas, ki ga namenimo prijateljem, ni izgubljen čas. Še več, močna prijateljstva so lahko najboljša spodbuda za dosego naših ciljev.
Ko je Ignacij študiral na univerzi v Parizu, sta bila njegova sostanovalca sveti Frančišek Ksaverij in sveti Peter Faber, ki sta veliko naredila za širjenje njegovega poslanstva in sta bila njegova vdana in zanesljiva privrženca in družabnika. Prijateljstvo je bilo v Ignacijevem življenju in delovanju nedvomno najpoglavitnejše.
Dobri prijatelji so kot nekakšna “skupina bratov”, ki v življenju hodi ob tebi in se na poti skupaj zabava. Splača se potruditi in negovati te odnose, pa čeprav pošljemo le kratko SMS sporočilo. Morda sicer s svojimi prijatelji ne boste ustanovili nove redovne skupnosti (ali pač?), a vzponi in padci vsakdanjega življenja se neskončno lažji, če so ob nas dobri prijatelji.
Preberite še:
Kontemplacija za začetnike: kako umiriti svoje misli
Nikoli niste prestari ali premladi, da bi spremenili svoje življenje ali da bi spremenili svet
Ko je bil sveti Ignacij že dolgo časa vitez in vojak, se je odločil, da bo postal duhovnik. Ugotovil pa je, da za to nima prave izobrazbe, zato je začel od začetka – pri triintridesetih letih se je vpisal na gimnazijo. Tu se je pokazala njegova na novo odkrita ponižnost, ko je nekoč ponosen vojak sedel v razred za premajhno mizo poleg mladih fantov, da bi nadoknadil zamujeno.
Ko je končno magistriral na pariški univerzi, je bil star triinštirideset let. Takrat je bila pričakovana življenjska doba med trideset in štirideset let. Njegova Družba Jezusova je uradno začela delovati šele šest let pozneje, ko je bil star devetinštirideset let, kar je bila v tistem času precej visoka starost za začetek nove poti. A ni se izmikal, rekoč “prestar sem”. Preprosto je delal to, kar je vedel, da Bog želi od njega.
Ko razmišljamo o tem, da bi odgovorili na Božji klic v molitvi, naj nam starost ne bo v oviro. Bog lahko dela čudeže tako z otroki kot z ostarelimi in z vsemi vmes. Tako kot sveti Ignacij lahko oseba katere koli starosti najde pogum in ponižnost za nov začetek.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Verjamem, da moški tudi danes želi biti spoštovan kot vodja doma”
Preberite še:
“Moški si pogosto samo v spolnosti dovoli pokazati svojo potrebo po telesni bližini”
Preberite še:
Kako uničiti moškega svojega življenja
