Milena Pačnik je magistra pedagoških znanosti in profesorica defektologije. Zaposlena je na Centru vzgoje, izobraževanja in usposabljanja v Velenju, kjer opravlja delo na osnovni šoli kot mobilna specialna pedagoginja. Nekoč aktivna skavtinja in animatorka je dejavna tudi kot katehistinja v pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, udejstvuje pa se tudi v Planinskem društvu Slovenj Gradec in Društvu Bravo (Društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami).
Rada se potepa ter odkriva naravo in njene skrite kotičke, zato so ji poleg planinstva zelo blizu tudi kolesarjenje, tek in fotografiranje.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Vstati ob peti uri, narediti nekaj telesnih vaj in prebrati hvalnice.
Preberite še:
“Vse mame v župniji so boljše katehistinje kot jaz”
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete … ?
Vau, kako lepo je živeti. 😊
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker … ?
Sta nasmeh in preprostost najlepši odsev lepote.
4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite bližnjim in tistim stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Čas je edini in traja zdaj. 😊 Moje odgovornosti so hkrati moje veselje. Rada hodim v službo in soustvarjam strokovni pedagoški svet ter se učim od otrok, staršev in kolegov. Rada sem odzivna. Povabila in nove izzive vzamem kot priložnost. Če je treba, hitro spremenim načrte ter vstopim v dogodke. Ni mi težko delati tudi premike iz enega kraja v drugega.
Rada se potepam ter odkrivam naravo in njene skrite kotičke, rada se družim in kdaj zaidem tudi na samoten kraj. Naučila pa sem si postaviti prioritete in posledično kdaj reči tudi “ne”.
Preberite še:
“Na Štajerskem je vse bolj ‘na izi’, proti zahodu je bolj napeto”
5. Bili ste zelo aktivna skavtinja. Kaj so vam skavti dali za življenje, kako vas je to obdobje obogatilo?
Že kot četrti od petih otrok, sem se v družini imela priložnost oblikovati ob svojih bratih in sestrah. Skavtstvo pa je postalo le še širša družina, kjer je prostor preprostosti, iznajdljivosti, učenja, doslednosti, odgovornosti, odnosa do sebe, drugega, Boga in narave. Skavtstvo je način življenja. Obogatilo je moj pedagoški poklic, odprlo pogled v svet, se dotaknilo in utrdilo osebno vero in zaupanje Bogu, ovrednotilo pomembnost vsakega človeka, me okrepilo v molitvi, čudenju, hvaležnosti, odgovornosti in preprostosti.
6. Svoj pedagoški poklic združujete tudi z delom katehistinje. Pogosto mislimo, da otroci težko razumejo verske skrivnosti in starši se ob kakšni malo bolj zahtevni temi hitro znajdejo v zadregi. Kako pristopati k otrokom, ko jim predstavljamo nekaj tako skrivnostnega, kot je vera?
Menim, da smo iz vere naredili preveliko znanost.
“Vera je položena v zibko. Ko se rodiš, je čisto preprosto in jasno, da je Bog Stvarnik.” Tako sporočilnost vere sem doživela pred leti v Andih med Indijanci. Pričevali in živeli so vero: se zahvalili za življenje, jutro, za krompir, koruzo, košček mesa, za službo, za ljudi, ki so jih srečali. Hvaležnost je odsev radosti in bili so radostni. Ko so trpeli, ostali brez dela, ko ni nič zraslo na njivi, ko niso mogli kupiti zdravila, … Takrat so Boga prosili tolažbe, da bi zdržali, zaupali, se potolažili, da bi spremenili, kar lahko. Trpljenje je utrdilo upanje in vero.
Tako se otroci srečajo s skrivnostjo življenja, z radostjo in bolečino ter znotraj družine doživijo, da jim je Bog blizu v vsakem trenutku. Vera ni skrivnost, o kateri je treba veliko govoriti, jo razlagati. Vera je rojstvo, radost, hvaležnost, molitev, bolečina, smrt, vstajenje in odrešenje. Če vse to otroci iskreno doživljajo ob starših, vera ni skrivnost, ampak spada v življenje.
Preberite še:
Še otroci vedo: “Če ne bi bilo Marije, ne bi bilo Nutelle”
7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Najbolj hvaležna sem za življenje, ki mi je podarjeno in za starše, družino, v kateri sem odraščala. Mama in oče sta večkrat izrekla, da nam ne moreta veliko materialnega nuditi. Res smo živeli preprosto, skromno, a dala sta nam nekaj največjega: ljubečo družino, spoštovanje, molitev, delavnost in zgled vere v Boga. To je največja dota za življenje.
To izkustvo skušam živeti, deliti, pričevati na svojih poteh, ob ljudeh, s katerimi se srečujem, delam, soustvarjam. Rada se “dotikam” življenja ljudi, kjer živijo, z njimi želim deliti vsakdan, jih imeti rada, spoštovati ter jih ohranjati v molitvi in hvaležnosti. Skušam spremeniti, kar se spremeniti da, in sprejeti, česar ni možno spreminjati.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Skavtinja si žvižga in poje v težavah: “V Gospodu je moja moč in Gospod je moja luč. Upaj vanj, odrešil te bo, nič se ne bojte, Gospod je tu.”
9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Nimam ustaljenega rituala. Preden zaspim, se s hvaležnostjo v srcu Gospodu zahvalim za prehojen dan in se mu s kesanjem opravičim.
10. Biti ženska je lepo, ker … ?
… opazujem, opogumljam, spodbujam, objamem, se smejem, molčim, čutim.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
