Ko spodbujam hčerko, da stopi malo hitreje v breg in ji povem, da sem opazila markacijo na zelo zanimivo raščenem drevesu, se sprašujem, ali ne pretiravam z naporom zanjo. Mar bi ji pustila, da se igra v dolini ter se po mili volji preoblači iz ene bleščičaste oblekice v drugo. Ko otrokom zjutraj na počitniški dan povem, da bodo računalniške igrice, če sploh bodo, sledile postorjenim gospodinjskim opravilom, se sprašujem, ali ni to pretirano prikrajševanje. Mar bi jim pustila, da se nemoteno streljajo v namišljenem svetu. Ko omejujem sladkarije in jih delim le za nagrado, se sprašujem, ali ni to v današnjem času obilja čisto nepotrebna muha. Mar bi jim dala na razpolago vse dobrote, ki jih ponujajo v trgovinah.
Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?
Ko pospravijo šolske potrebščine v torbo in želijo pohvalo, jim rečem, da je šolanje privilegij. Ko hočejo elektronsko napravo, jaz pa jim namesto tega v roke porinem knjigo, zavijajo z očmi in mrmrajo, kako sem zoprna.
Če bi vprašali njih, bi povedali, da jim z možem ničesar ne dovoliva. Ves čas teživa in stalno nekaj hočeva. Imajo bedaste, “prizadete” starše. V napornih pubertetniških letih, ko bodo poskušali prestopiti marsikakšno mejo, se bom očitno morala večkrat vračati vase, na posvet z Bogom, da se bom vedno znova lahko spomnila, katere vrednote so mi pomembne in kaj želim prenesti nanje.
Preberite še:
Vzgoja brez discipline: devet nasvetov, kako se ji izogniti
Težava družbe
Na vse pretege se bodo trudili, da bi preobrnili moje prepričanje v svojo korist. Da bi mi predstavili svoje priboljške kot nujno potrebne pripomočke, svoje razvade kot najbolj normalno, koristno početje. Ker družba tudi nas odrasle na vsakem koraku prepričuje, da je najbolje uživati in se kar se da izogibati naporom, se kmalu počutim kot osamljen, čudaški primer nemalo trčene mame. “Telefon bom dobil šele v srednji šoli? Pa kje ti živiš? Zakaj ne morem danes igrati Fortnita? Pa zakaj spet hočeš, da rinemo v klanec?”
So zdravi, bistri, sposobni otroci. Zdi se nama nujno, da prednje postavljava izzive. Ker vsakič pokažejo, da so jih več kot sposobni premagati, še toliko bolj. Hvaležna sem za vse podobno misleče družine, ki jih srečujemo na naših poteh in s katerimi si lahko v kritičnih trenutkih izmenjamo poznavalske nasmeške.
Pokam od ponosa, ko se naši podobno stari otroci podajo v zagrizeno tekmovanje in sodelovanje pri skupinskih igrah in športih. Še bolj, ko lahko zvečer skupaj sedemo v krog k večerni molitvi in se zahvalimo za zdravje in vse lepo, kar smo doživeli. Takrat sem vesela, da spadam med čudaške starše.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Mama, hvala ti za to največje darilo, ki si nam ga lahko dala
Preberite še:
Ko mama otroku ne dovoli, da bi se osamosvojil
Preberite še:
Zakaj je otrokom dobro pustiti, da se igrajo in umažejo z zemljo?
