Aleteia
Ned, 27. septembra |
Sveti Vincencij Pavelski
Življenjski slog

"Camino je neka vzporedna resničnost. Skrbi odložiš nekje med potjo"

OSEBNI ARHIV

Barbara Oprčkal | Wed Sep 16 2020

Kar sedemkrat na caminu

Ste že kdaj slišali za klic camina? Pravijo, da kliče romarje iz vsega sveta in ena izmed teh romarjev je tudi Viktorija Kante. Žena in mama treh otrok, ki je zaposlena kot knjižničarka v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini.

Poleg družine ima tako Viktorija še dve veliki ljubezni. To so knjige in camino, ki jo je do zdaj poklical že sedemkrat. Na pot se je odpravila v različnih zasedbah. Najprej je po romarskih poteh po Španiji in Portugalski hodila s sestro, potem z možem, pozneje še s prijateljico, na koncu pa se ji je pridružila kar vsa družina. Seveda pa ji tudi slovenska Jakobova pot ni tuja.

Glede na to, da ste zaposleni v knjižnici, ste navdih za to, da se tudi sami odpravite na camino dobili v kakšni knjigi?
Prve knjige o caminu (zakoncev Rigler, Naceta Novaka in prevedena Shirley Maclaine) so se pri nas pojavile tam po letu 2000.  Zanimivo, da sem te prebrala šele po vrnitvi s prvega camina oz. Maclaine niti nisem, ker mi je preveč mistična.

Leta 2009 sta izšli knjigi Staše Lepej in Uroša Močnika, slednji je bil tudi gost v naši knjižnici. Takrat sem na tiho začela razmišljati o tem, da bi šla tudi jaz. Ampak, saj veste tisoč in en izgovor: ravno sem se vrnila s tretje porodniške, služba, kmetija, … Misel sem potlačila za čez ne vem koliko let oziroma še bolje: v penziji bo čas za to. Imela sem pa par let delovne dobe. 🙂

Potem pa je izšla knjiga Divja. Ko sem jo prebrala, se je v meni prebudila divja želja, da grem. Camino me je poklical, kot temu pravijo. Še enkrat sem prebrala Stašino knjigo in se odločila. Poklicala sestro in kupila letalske karte. Bila sem kar malo sebična. Nisem se ozirala na otroke, moža, službo, … Niti eden od 1001 izgovora ni več prišel v poštev.

OSEBNI ARHIV

Na camino ste se odpravili že sedem krat. Kaj vas je vedno znova vleklo na pot?
Štirikrat sem hodila španske camine, enega portugalskega ter dva slovenska. Ne vem, kaj me je vedno znova vleklo tja. Enostavno, ko te pokliče, moraš iti. Kdor tega ni izkusil, verjetno ne bo razumel. Tako kot mnogim ni jasno, kakšen dopust je to, da vsak dan hodiš 30 kilometrov po vročini, dežju, mrazu. Morda še lačen, žejen in ožuljen.

Ampak ko enkrat izkusiš ta občutek neskončne svobode, ko se odklopiš od vsega, ko samo si in nič drugega, greš težko med dopustom ležat za 14 dni na plažo. Dolgotrajna, več dnevna hoja je neke vrsta meditacija.

Verjetno vam na poti ni bilo vedno lahko. Kako ste premagovali stiske tako fizične, kot tudi psihične?
Če dobro pomislim, nisem nikoli imela takšne krize, da bi vrgla puško v koruzo in odnehala. Do zdaj sem prehodila na grobo ocenjeno nekaj čez 2000 kilometrov camina. Od tega sem se kakšnih 40 kilometrov prepeljala z avtobusom. Avgusta 2016 sem si zlomila gleženj, aprila 2017 sem že bila na caminu. In to na Via de la plata iz Seville, ki je eden težjih zaradi velikih razdalj med prenočišči in pomanjkanja vode. Takrat me je noga preveč bolela, tako sem brez slabe vesti sedla na avtobus.

Sicer pa na poteh nimam posebnih težav. Dokler se ne uhodiš, te par dni vse po malem boli, nahrbtnik ima 100 kilogramov, čeprav jih ima v resnici le 8. Za vsak dan načrtujem etapo v glavi, s psiho res nimam težav. Po glavi mi rojijo misli, pogovor s samim seboj je nekaj najlepšega in najbolj zdravilnega.

Na camino pa niste šli vedno sami. Na to pot se je odpravila kar vsa družina. Kako bi opisali vse te skupne prehojene kilometre? Kako je to vplivalo na vas, kot družino? Kakšne vzpone in padce ste med potjo imeli?
Prvič sem šla s sestro, drugič z možem, tretjič s prijateljico. Četrtič in petič pa smo šli v Španijo kot družina. Obema z možem namreč klasičen dopust z ležanjem na plaži po izkušnji camina ni več dišal. Izbrala sem severni camino, ki gre ob čudoviti obali Baskije in Kantabrije. Tako da smo vsak dan tudi ležali na mivkasti plaži. Le da je bilo do prenočišča 15 – 20 kilometrov in ne le par korakov kot v prejšnjih letih.

Po resnici povedano, mislila sem, da bo prišlo do kakšnih konfliktov. Biti skupaj en mesec 24 ur na dan ni preprosto. V resničnem življenju hitimo drug mimo drugega. Otroci v šolo, midva v službo. Kup obveznosti, hitro lahko pride do kratkega stika. Resnično lahko rečem, da se nismo niti enkrat skregali ali imeli kakršnih koli težav. Le enkrat, ko smo bili lačni in vsi neprespani zaradi glasne glasbe, ki nam je igrala pod oknom vso noč. Takrat se je začelo malo iskriti, ampak nič posebnega. Ko sem malo potarnala, mi je prijateljica napisala: HALT! Hungry, angry, lonely, tired –  torej v situacijah, ko si lačen, jezen, osamljen in utrujen, se ustavi in ne kuj načrtov za naprej. In prav ima. Sladoled in kakšna ura spanja naredita čudeže.

Ko smo šli prvič skupaj, je imel sin 10 let. Mož je s hčerama odšel nekam naprej, midva sva počasi capljala zadaj. Se igrala z vsako mačko in psom na poti, pokukala sva v vsak kotiček, prepevala, se igrala. Par dni sem potrebovala, da sem padla v ta otroški ritem, da sem se vdala v usodo, da to ne bo moj camino. Da je to družinski camino. Da je pomembno, da otroci uživajo. Da so tudi malo lačni in utrujeni in potem toliko bolj srečni, ko pojedo kilogram “najboljših makaronov na svetu”, čeprav je bila na njih zgolj pločevinka paradižnikove mezge in vrečka parmezana.

Po poteh španskega in portugalskega camina se lahko “sprehodite” v spodnjih fotografijah.

Kako motivirati najstnika za takšno pot?
Prva motivacija je bilo potovanje z letalom v Španijo in lepe fotografije plaž, ki sta jih starejši dekleti, takrat stari 14 in 16 let, videli na spletu. Tam pa ni bilo treba nikogar priganjati. Zjutraj so vstali, pojedli kos kruha, nataknili čevlje in šli.

Največja potrditev, da je bila odločitev, da gremo vsi na pot, je bila ta, da sta dekleti nekoč pritekli k meni na plaži in vprašali, ali gremo lahko naslednje leto spet. Sin pa je v nekem prenočišču napisal, da je z družino na caminu in da mu je zelo lepo. Seveda je kdo sem ter tja kaj potarnal. V neskončni industrijski coni tik pred Santiagom je bilo še meni zelo mučno, kaj ne bo njim!

Na pot ste šli tudi sami z možem. Kaj se je med potjo (in morda po njej) dogajalo med vama?
Leta 2014 sem šla na pot prvič in takrat sem mislila, da tudi zadnjič. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom šla še kdaj, pa sem šla vsako leto, razen 2015. Z možem sva okrog novega leta po televiziji gledala film o Caminu, jaz pa sem ravno brala eno knjigo o poti. Takrat je prvič pokazal zanimanje zanj. Začela sva razmišljati, kako bi to izpeljala.

Odločila sva se, da greva na portugalski camino, za slabih 14 dni. Ta čas so šli otroci v varstvo k mojim staršem. Tudi ponavadi so kakšen teden ali dva počitnic preživljali pri nonotu in noni, tako da s tem ni bilo težav. Če dobro pomislim je bilo tistih 14 dni praktično prvih po rojstvu otrok, da sva bila nekje sama drug z drugim.

Odpravila sva se praktično brez kondicije. Čas na caminu hitro mine. Mož je rekel, da ga je ravno vse nehalo boleti, pa morava domov. Na srečo ga je vzljubil, tako da smo dve leti pozneje šli vsi. Camino je neka vzporedna resničnost. Tam samo si, hodiš, iščeš hrano in prenočišče. Skrbi odložiš nekje med potjo. Marsikaj si tudi poveš in razčistiš. Upam, da nama čez leta uspe iti za mesec ali več. 14 dni je premalo. V tem času ravno vse pustiš za seboj in že si v vrvežu zadnjih 100 kilometrov, ki te pripravijo na odhod nazaj domov.

Odkrijte še poti slovenskega camina v spodnji fotogaleriji.

Če primerjate slovenski camino s španskim. Kateri vam je bližje in zakaj?
Hoja je hoja, bo marsikdo rekel. Pa da je Slovenija lepa. Se strinjam. Ampak v Španiji je neka druga energija. Sploh na Camino Frances, ki je najbolj oblegan. Srečaš ljudi z vsega sveta, hodiš po neznanih krajih. Organizirani so albergi, prenočišča za peregrine, romarje.

Po Sloveniji sem prvič hodila sama. Letos poleti sem prehodila gorenjsko vejo slovenskega camina od Ljubljane do Višarij in skoraj celo primorsko vejo do Trsta. Slednjo sem hodila po etapah, ni bilo več dni zaporedne hoje. V Španiji si lahko v množici, lahko hodiš sam. Po Sloveniji mi je bilo všeč biti ves dan sama s seboj. Zvečer pa sem pogrešala kakšno družbo. Dvakrat sem popolnoma sama spala v ogromnem župnišču in me je bilo pošteno strah. Zanimivo, da strahu pred spanjem z 20 ali celo 90 neznanci v isti sobi nimam.

Pri nas pot ni tako poznana med domačini. Saj so prijazni, ampak ni tako kot v Španiji, ko te recimo zagledajo, ustavijo avto in začnejo v hitri španščini razlagati, kam vodi pot. Priskočijo ti na pomoč, še preden zanjo vprašaš.

Tu, doma, se mi je zdelo, da me malo čudno gledajo, kaj je s to narobe, da vročini z nahrbtnikom hodi tod okrog. Ko sem izgubila oznake in povprašala za pot, sploh še niso slišali za Jakobovo pot. Naša pot tudi ne bi prenesla množice ljudi, ker ni toliko prenočišč oz. so v primerjavi s španskimi krepko dražja. Za 30 evrov nas je v Španiji spalo vseh pet, tu pa samo jaz.

Če bi napisali svojo knjigo o caminu, kakšen naslov bi imela?
Pravzaprav se že nekaj časa poigravam z mislijo, da bi tudi jaz napisala knjigo.  Ampak očitno še ni pravi čas. Zadnje čase izide ogromno knjig in če bi jo napisala, bi želela od sebe dati kakovosten in zanimiv izdelek. En odstavek sem celo že napisala pred kakšnim letom. In tudi naslov imam izbran: Polje zvezd. Vse camino poti vodijo proti Santiagu de Composteli. Zvezda, ki je zasijala nad grobom svetega Jakoba, je kraju dala ime Campus Stellae, zvezdno polje oz. polje zvezd. Morda bom ostala le pri naslovu. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
Caminointervju
Top 10
Martin Golob
Martin Golob izdaja skrivnost slastnih pic, k...
GIACOMO MARIA ACETI,
Silvia Lucchetti
Ta otrok, ki je umrl 14 mesecev po rojstvu, š...
Ločila
Jana Podjavoršek
Ločila sta se, potem pa je prišlo vprašanje: ...
MARIA MONTESSORI
Mikołaj Foks
8 konceptov Marije Montessori, ki bi jih mora...
PIO
Tereza Mohar
Strah je hujše zlo od zla samega. 12 misli pa...
CO CZYNI KOBIETĘ PIĘKNĄ
Tina Martinec Selan
Možje, to so stvari, ki jih vaša žena počne v...
BLESSED MARTYRS OF NOWOGRODEK
Jarosław Kumor
11 redovnic se je prostovoljno podalo v smrt ...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.