Aleteia
Pon, 26. oktobra |
Blažena Celina Borzecka
Življenjski slog

Svetniki, ki so se soočali s samomorilnimi mislimi

SAINTS

Public Domain

Meg Hunter-Kilmer - objavljeno 18/09/20

Pri duševni bolezni ne gre za pomanjkanje svetosti, o čemer pričajo tudi življenja teh svetnikov

Duševne bolezni so že dolgo stigmatizirane, še posebno med tistimi kristjani, ki vztrajajo, da je depresija znak pomanjkanja vere, ne pa posledica duševne bolezni, fiziološkega stanja ali pretekle travme. Še posebej samomor nekateri vidijo kot nepopravljivo grešen, dokončno dejanje obupa. Takšno prepričanje je tako neresnično kot nevarno, saj zato tisti, ki trpijo, zavračajo potrebno zdravljenje (psihoterapijo ali zdravila) in celo skrivajo svoje težave, ker se sramujejo svoje domnevne šibkosti.

Katekizem Katoliške cerkve poudarja, da “smo oskrbniki in ne lastniki življenja”, da “ne razpolagamo z njim” in da je samomor “v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe” (KKC 2280–81). Pravi pa tudi: “Hude psihične motnje, zaskrbljenost ali velik strah pred preizkušnjo, trpljenjem ali mučenjem morejo zmanjšati samomorilčevo odgovornost,” (KKC 2282) ter nadaljuje, da Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje. Vemo namreč, da je Božje usmiljenje brezmejno.


MOST POMOC

Preberite še:
Policist, ki je pred samomorom rešil kar 200 ljudi

Duševna bolezen ni znak duhovne šibkosti

Cerkev je za svetnike razglasila nekatere ljudi, ki so živeli z duševno boleznijo ali so hodili na psihoterapijo in jemali zdravila, imamo celo svetnike, ki so se borili s samomorilnimi mislimi.

Nekateri (na primer sveta Elizabeta Ana Seton) so razmišljali o samomoru že precej pred svojim spreobrnjenjem, pa so pozneje ozdraveli. Drugi (na primer Ignacij Lojolski) so ugotovili, da se je njihovo duševno zdravje po spreobrnjenju poslabšalo. Ignacij je zaradi svoje skrupuloznosti mislil, da zanj ni več upanja, in le strah pred tem, da bi užalil Jezusa, ga je zadržal, da ni skočil skozi okno. Spet drugi (na primer sveta Marija Magdalena dei Pazzi) so se leta borili proti temu, da bi končali svoje življenje.

Ti svetniki nas spominjajo na to, da duševna bolezen ni posledica neustreznega molitvenega življenja ali pomanjkanja zaupanja v Boga, obup pa ni greh, če je posledica duševne bolezni.

Častiti Francis Mary Paul Libermann (1804–1852) je bil vzgojen v ortodoksni judovski družini, kjer so pričakovali, da bo šel po stopinjah svojega očeta in postal rabin. Ko pa je mladi Francis postal katoličan, je oče za njim žaloval, kot da bi umrl. V mladosti je bil plah in občutljiv, v odraslosti pa ga je pestila tesnobnost, in sicer predvsem zaradi epilepsije, ki mu je kar petnajst let onemogočala posvetitev v duhovnika.

Še najhujše pa so bile njegove samomorilne misli – zaradi njih je bilo zanj vsako prečkanje mostu velikanska preizkušnja, saj se je v sebi boril proti temu, da bi se vrgel dol z mostu (težnja, ki jo pogosto občutijo ljudje, ki imajo obsesivno kompulzivno motnjo, in tisti, ki se borijo z depresijo).

Francis se je še naprej oklepal Jezusa, a navkljub temu, da ni imel več težav z epilepsijo, je imel še vedno samomorilne misli, celo kot duhovnik. Bil je ustanovitelj redovne skupnosti in iskan duhovni spremljevalec. Zaradi svojega lastnega trpljenja je bil izjemno sočuten in razumevajoč. Mostovi so bili neprestan razlog za skrb, pa tudi noža ni imel nikoli poleg sebe, saj se je bal, da morda v trenutkih največje potrtosti ne bi imel dovolj moči, da bi se uprl skušnjavi. Prek teh preizkušenj je ta mož, ki mu je uspelo ohraniti upanje navkljub neprestani skušnjavi, da bi obupal, postal svetnik.


TERAPIA

Preberite še:
Lahko duševne težave rešimo samo z molitvijo?

Blaženi Bartolo Longo (1841–1926) je sicer zrasel ob molitvi rožnega venca, a so ga v študentskih letih zamikali antiklerikalizem, ateizem in celo okultizem. Bil je celo “posvečen” v satanovega duhovnika. Po priprošnji svojega pokojnega očeta se je končno vrnil k Bogu. A počutil se je nevrednega usmiljenja, saj je bil prepričan, da so ga grehi za vedno zaznamovali in da bo prišel v pekel.

Ko se je pozneje spominjal tega časa, je zapisal: “Ko sem razmišljal o svoji situaciji, sem občutil globok brezup in si skoraj vzel življenje.” V tistem trenutku je Bartolo začutil, da mu je Marija rekla, da njegova pot v nebesa pelje prek oznanjevanja drugim, naj molijo rožni venec. To poslanstvo mu je dalo upanje v trenutkih obupa. Več kot petdeset let je Bartolo ljudem pridigal o molitvi rožnega venca, ustanovil pa je tudi šole za revne in sirotišnice za otroke zločincev.


ANJA KLANČAR WRITER

Preberite še:
Najprej si je življenje vzela mama, nato še oče. To je Anjina zgodba

Pri blaženi Benedetti Bianchi Porro (1936–1964) so se v času študija medicine začele težave s sluhom, a so zdravniki menili, da je to psihosomatskega izvora. Benedetta si je sama postavila diagnozo, in sicer nevrofibromatozo, ki naj bi jo sčasoma oropala vseh petih čutil, poleg tega pa naj bi tudi ohromela – premikala bi lahko le eno roko. Njeno trpljenje jo je skoraj pahnilo v obup, zato je Benedetta (ki je živela v sedmem nadstropju) pisala prijateljici: “Pridejo trenutki, ko bi se kar vrgla skozi okno.”

A podpirala jo je skupnost, ki je cenila njeno življenje, okrepila pa jo je tudi ljubezen do Jezusa. Na koncu je Benedetta zapisala: “Ne manjka mi upanja. Vem, da me na koncu poti čaka Jezus … Moji dnevi niso lahki. Težki so. A so sladki, ker je Jezus z menoj.”


MIRJAM SELŠEK ŠTANTA

Preberite še:
Anksioznost, zloraba, bes, misel na samomor: “Iskala sem varnost”

Božja služabnica Dorothy Day (1897–1980) je bila mati samohranilka. Njen odločen da Bogu je spremenil življenja (in večnost) na tisoče ljudi. V svojem življenjepisu Dorothy pravi, da so bili njeno mladostno menjavanje spolnih partnerjev, splav in poskusi samomora dokaz njenega obupnega hrepenenja po Bogu.

Po rojstvu svoje hčerke je Dorothy začela obiskovati sveto mašo in se odločila, da bo dala hčerko krstiti. Ta odločitev je bila povod za ločitev od zunajzakonskega partnerja. Dorothy je v služenju revnim videla služenje Kristusu. Skupaj s Petrom Maurinom je ustanovila Gibanje katoliških delavcev, izdajala časopis, se borila za pravice delavcev in živela v skupnosti z revnimi. Dorothy je bila odločna aktivistka, ki je bila zaradi svojega boja proti vojni in zatiranju večkrat zaprta. Moč je našla v vsakodnevni maši in kontemplativni molitvi.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.


NICKY CRUZ

Preberite še:
Iz obupa v upanje. Nicky je veljal za brezupen primer, nato pa …


DEPRESSION

Preberite še:
Ko se za nasmehom skrivajo samomorilne misli. Fotografije, ki vas bodo šokirale




Preberite še:
Diagnoza: rak. Kako sem se spopadla s to situacijo?

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
preizkušnjezdravje
Top 10
father and daughter
Cerith Gardiner
Fotografije očeta in hčere skozi leta, ki so ...
avgustin irena maucec
Lojze Grčman
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: "Nik...
Barbara Oprčkal
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo v...
GABRYSIA, KLARA, ROBERT
Dominika Cicha
Da bi skrbel za hudo bolno ženo, je pustil do...
web 3 martin golob vlog 47
Martin Golob
Če ne ubogaš, lahko hitro narediš zdraho in p...
Edifa
4 stavki o Jezusu, ki jih ne bi smeli govorit...
NEWBORN
Lucija Čakš
Če teh imen ne boste uporabili, vam bodo otro...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.