Pride trenutek, ko se zavemo, da nismo v središču sveta in da nimamo monopola nad resnico. Življenje je kratko in tisto, kar lahko naredimo, je, da se imamo radi in delamo na sebi, tako da bo nam in našim najdražjim prijetno. Kako to storiti? Tu je nekaj predlogov avtorja knjige Ni vam treba biti popolni. Krščanski način perfekcionizma (Nie musisz być doskonały. Chrześcijański sposób na perfekcjonizm), poljskega jezuita Dariusza Piórkowskiega.
Preberite še:
“Vsak je poklican, da bi postal boljši. Želje po popolnosti, perfekcionizmu so pogubne”
Ne nalagajte si obveznosti
Nenehno pregledovanje elektronske pošte, neskončna izmenjava informacij na družbenih omrežjih, klici, ki smo jih obljubili, in stvari, ki čakajo na nas. Čemu vse to koristi in kam nas bo pripeljalo?
“Včasih nas bolj srečne naredi ustavljanje hitrosti in ne neskončne obveznosti, ki prekrivajo tesnobo. Perfekcionisti verjamejo, da zadovoljstvo prihaja samo iz tega, kar delamo za Boga. Bolj ko trpite, se žrtvujete in delate, tem bolje je. Vendar pa se lahko tako kot Don Kihot borite z mlini na veter,” ugotavlja Piórkowski. Kaj pa, če date svoje obveznosti na stran in si vzamete čas za sprostitev? Utišajte telefon, sedite v park, preberite knjigo. Ali pa se morda srečajte s prijatelji, poklepetajte in skupaj pojejte kaj dobrega?
Priznajte svojo nemoč
Želimo si biti ustvarjalni, veseli in polni življenja. Želimo načrtovati, delati in se razdajati. Toda včasih se počutimo nemočne. Ne vemo, kaj naj storimo, kaj naj rečemo ali kam naj gremo. In kaj zdaj? Molite, pojdite na psihoterapijo, posezite po zanimivih knjigah, poslušajte modre ljudi.
Molite iskreno, preprosto in brez nepotrebnih uvodov, svetuje Piórkowski in poda konkreten primer: “Gospod, pred svojo agresijo in jezo sem nemočen, ker sem bil ranjen. Zaceli to rano.” Pogovorite se z ljudmi, ki vas imajo radi in vam želijo pomagati. In če vidite, da težava obstaja in se želite z njo spoprijeti, poiščite dobrega psihologa in ga prosite za pomoč.
Preberite še:
Pot v izgorelost: perfekcionizem, pretirana ustrežljivost, nezmožnost reči ne
Vadite hvaležnost
“Perfekcionisti ne znajo užiti resničnosti takšne, kakršna je, ker je včasih nekoliko pegasta in nagubana. In kaj je razlog za to? Nenehno se ukvarjajo s preteklostjo in v sedanjosti ne živijo v celoti. Analizirajo, kaj se jim v preteklosti ni izšlo, in se bojijo, da se v prihodnosti tudi ne bo,” piše avtor.
Nekoč sem slišal stavek, ki se mi je močno vtisnil v spomin: resnica ne boli, boleča so naša pričakovanja. Po tej poti razmislimo, ali nam je kdo zagotovil, da bo naše življenje zgodba o uspehu? Ali dejstvo, da imamo slab dan, pomeni konec sveta ali je zgolj slab dan?
Ali imamo, kljub temu da se včasih v življenju počutimo neprijetno, veliko razlogov za veselje? Na primer streho nad glavo, toplo odejo in ljudi okoli nas, ki so nam všeč, nas imajo radi in skrbijo za nas. Včasih je to le lep dan, nasmeh otroka, ki ga vidite na ulici, ali sporočilo ljubljene osebe, ki vas opomni, da brez vas ta svet ne bi bil tako čudovit. Ali ne bi mogli postati lovci na te lepe trenutke in preprosto uživati v svojem dnevu?
Preberite še:
Alternativa perfekcionizmu
Samo Bog je popoln, ne pozabite tega
“Če niste vedno takšni, kot bi si želeli, ljubite to dejstvo z Božjo ljubeznijo. To ne pomeni odstopa, ampak sprejetje, da potrebujete pomoč: vedno, nenehno, v vsaki življenjski situaciji, ko se počutim dobro in ko padem,” ugotavlja avtor in citira zgodbo Anthonyja de Mella z naslovom Regrat – o človeku, ki je bil zelo ponosen na svoj travnik.
Nekega dne je opazil, da je na njem zrastlo veliko regrata. Na vse načine se ga je poskušal znebiti, a mu ni uspelo. Napisal je pismo ministrstvu za kmetijstvo in vključil vprašanje “Kaj lahko naredim?”. Kmalu je dobil odgovor: “Svetujemo vam, da se jih naučite ljubiti.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno mesto
Preberite še:
Ta otrok, ki je umrl 14 mesecev po rojstvu, še naprej deli milosti iz nebes
Preberite še:
Ko je odpustiti preprosto pretežko
Preberite še:
Ločila sta se, potem pa je prišlo vprašanje: “Bi poskusila še enkrat?”
