V enem toplih septembrskih vikendov smo se odločili, da dan izkoristimo za kopanje. Ker sem bila v letošnjem poletju rekordno malo v vodi, sem se tega res veselila. Kar hitro po prihodu na plažo smo se razpakirali, preoblekli v kopalke, razprostrli brisače in polegli po njih.
Toplo sonce, ki ni bilo več žgoče, nas je prijetno ogrevalo. Starejša otroka, ki sta s sabo na moj predlog prinesla vsak svojo knjigo, sta ju privlekla na plano in začela brati. Najmlajša je ležala na brisači poleg mene in počasi grizljala prigrizek. Nenadoma sem se zavedla luksuza tega trenutka.
Preberite še:
Stresna jutra in neobvladljivi otroci? Preverite te nasvete Marka Juhanta
Okrog nas je bilo precej družin z dojenčki in malčki, ki so ob popoldanski uri že nemirno in utrujeno jokali in doživljali tak ali drugačen otroški napad sitnobe. Prav tako utrujeni starši so jih lovili naokrog s svežimi plenicami, jih skušali potolažiti z dudo, sokom ali igračko, jih prepričevali v to, zakaj je treba preobleči mokre kopalke in podobno. Jaz pa sem uživala v miru.
Pravzaprav, sem pomislila, sem jaz zdaj tista mama, ki sem jim pred desetimi ali petimi leti zavidala. Takrat sem tudi jaz ob misli na plažo doživela napad tesnobe, saj sem vedela, kaj to pomeni. Niti sekundice miru, pač pa veliko pregovarjanja, tekanja za malčki, otroškega joka in neprijetnih opravil v smislu mazanja kričečega otroka s kremo za sončenje, ki se s tem nujnim opravilom nikakor ne more sprijazniti.
Končno lahko plavam v miru!
In zdaj? Zdaj lahko celo nekaj minut poležim na plaži ter se predajam tistemu užitkarskemu nastavljanju sončnim žarkom, ki prijetno uspava, še zlasti ob spremljajočih zvokih govorjenja drugih ljudi, valov ter občasno ptičjega petja ali pasjega laježa. Temu se pridružuje še eno razkošje, o katerem sem lahko pred leti le sanjala.
Ker so vsi trije otroci že plavalci, jih lahko za nekaj minut pustim, da se igrajo v vodi ali celo skačejo s pomola, sama pa grem medtem bolj na odprto in se dobro naplavam. Seveda se vsakih nekaj zamahov ozrem oziroma neprestano z enim očesom spremljam dogajanje, da se ne bi kaj pripetilo, pa vseeno. Občutki, ko v tišini in brez spremstva lahko režem vodo globoko petrolejnega odtenka, so resnično enkratni.
Preberite še:
Mamam se marsikdaj zdi, da je čas zase luksuz. Ni res!
Vsako obdobje z otroki je istočasno lepo in težko
Kaj bi iz tega lahko potegnila za vse mame, ki to berejo, pa še niso čisto tam kot jaz? Vsako obdobje ima svoje lepe in težke plati. Res je, zdaj se otroci nočejo več stiskati z mano (vsaj večino časa ne in še posebej ne v javnosti), poljubčki niso več tako zaželeni, dve tretjini od njih že napadajo prve najstniške muhe in veliko je prerekanja, pregovarjanja, umirjanja njihovih prepirov … Zavijanje z očmi, pritožbe čez popolnoma vsako stvar ali besedo, ki jo kdo naredi ali reče ter viharno menjavanje razpoloženja so na dnevnem meniju. Sem že omenila prerekanje in pregovarjanje?
A so tudi čudoviti trenutki, ko imaš že kdaj malce miru, ob primerni zaposlitvi otrok celo tišine. Na trenutke v svojih otrocih ugledaš prvo seme odraščajočih ljudi, ki te presenetijo s svojo dobrosrčnostjo, razmišljanjem in empatijo. In zazdi se ti, da si kljub vsem dvomom in številnim starševskim napakam naredil tudi kaj prav.
Pridejo taki in drugačni viharji, a ko se gladina umiri, je res prav fajn. Vse pridemo do trenutka, ko bomo tiste mame, ki smo jim same še nekaj let nazaj zavidale.
Preberite še:
Mama, ki svojih 16 otrok šola doma, piše blog in vodi dobrodelno ustanovo
Preberite še:
Študentska mama: “Ko si mlad, pri kakšnih stvareh manj kompliciraš”
Preberite še:
Dovolj ji je bilo materinske neurejenosti in pajkic. Poglejte, kaj je storila!
