Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 31. oktobra |
Sveti Volbenk
home iconNavdihujoče zgodbe
line break icon

Po hudi nesreči v otroštvu: Treba je spremeniti perspektivo, pogled na problem

JURE KRAVANJA

Barbara Oprčkal - objavljeno 27/09/20

"Človek mora biti vedno ustvarjalen. Ustvarjalnost in samorefleksija sta predpogoj za našo srečo," trdi Matej Peljhan, ki je travmo izgube roke in očesa premagal tudi prek fotografije

Matej Peljhan je klinični psiholog in mojster fotografije. Otroštvo je preživel na Colu nad Vipavo, danes pa z ženo in tremi otroki živi v Ljubljani. Zadnjih 21 let je bil zaposlen v izobraževalnem in rehabilitacijskem centru, kjer je delal z otroki s posebnimi potrebami, nedavno pa je odprl zasebno klinično psihološko ordinacijo Nove perspektive, v okviru katere pomaga ljudem z najrazličnejšimi duševnimi težavami.

Pred 10 leti se je začel intenzivno posvečati fotografiji. Svoja dela je predstavil v dveh knjigah in na 18 samostojnih razstavah, prejel pa je tudi že več kot 100 nagrad. Je eden od začetnikov fotografske terapije v Sloveniji in soustanovitelj Zavoda za fotografsko terapijo. Je urednik in soavtor strokovne monografije z naslovom Fototerapija – od konceptov do praks, ki je izšla tudi v angleškem jeziku.


ROD AND STEPH WEDDING

Preberite še:
Fotograf, ki je slepi nevesti pomagal, da je “videla” svoje poročne fotografije

Kot otrok je doživel hudo nesrečo z eksplozivnim sredstvom, zaradi katere je ostal brez ene roke in očesa. Fotografiranje mu zato predstavlja poseben izziv, saj lahko fotografski aparat, ki ima vgrajen sprožilec na desni strani, upravlja le z levico. Našel je domiselno rešitev in gumb “prestavil” z desne na levo, tako da preprosto obrne fotoaparat na glavo.

Kljub težki preizkušnji je v življenju vedno ostajal pozitiven in odločen, da premaguje ovire, ki mu pridejo na pot, predvsem pa, da je pri iskanju rešitev včasih treba pogledati na probleme tudi iz druge perspektive. Njegova ustvarjalnost in življenjske izkušnje so med drugim botrovale tudi povabilu na TEDx nastop v angleškem mestu Warwick.

V hudi nesreči v otroštvu ste izgubili roko in oko. Kako ste se takrat in v poznejših letih spopadali ter na koncu tudi sprejeli to izgubo? Kako vas je ta dogodek spremenil?
Za 10-letnika je bila to zelo huda travma, huda preizkušnja. Na začetku sem se kar nekaj časa celo boril za življenje. Potem sem bil podvržen operativnim posegom in zdravljenju, ki ni bilo vedno neboleče. Dolgo časa sem bil tudi ločen od domačega okolja. Takrat bolnišnice še niso tako hitro odpuščale. Rehabilitacija je bila vključena že v bolnišnično zdravljenje in jaz sem v tem prvem obdobju preživel skoraj eno leto v bolnišnici, kar je bilo zelo dolgo obdobje. Takrat sem, s pomočjo, naredil en razred tako, na daljavo.

Potem pa je prišlo na vrsto tudi to spopadanje oz. sprejemanje drugačnosti. To, da sem brez roke, je bilo treba sprejeti in to je dolgotrajen proces, ki ni tako preprost in neboleč.

Pozneje sem uspel prilagoditi svoje življenje in sprejel to svojo drugačnost. Svoje drugačnosti sem se vedno zavedal, ni pa bil to nikoli izgovor, da se ne bi loteval tudi stvari, ki so bile zahtevne. Vključeval sem se v aktivnosti, pri katerih sem popolnoma enakopravno sodeloval in tekmoval z vrstniki, ki so kmalu videli, da kljub hendikepu ostajam ista oseba.


ZULY SANGUINO

Preberite še:
Nima rok in nog, a je v pomoči drugim našla svoj smisel

JURE KRAVANJA


TANJA GLUSIC

Preberite še:
Ne vidi, ne sliši, ima obliko avtistične motnje … A pleza prek vsega tega

Na eni strani ste klinični psiholog na drugi fotograf, oboje pa združujete pri svojem delu. Kdaj ste se prvič srečali s fotografijo in odkrili njen potencial?
Fotografija me je od nekdaj privlačila. Ne samo fotografija, ampak tudi likovno izražanje, risanje, slikanje. To me je veselilo že v osnovni šoli. Še danes se spomnim, kako sem si želel, da bi imel fotoaparat, ampak potem nisem vedel, če bom lahko upravljal z njim.

Človek je vedno fasciniran nad tem, da lahko zamrzne trenutek in ujame kaj lepega. Ko na primer hodimo okrog in ujamemo čudovito svetlobo, ki se razliva po pokrajini. Potem sem pa kmalu ugotovil, da fotografiranje ni samo preprosto beleženje trenutkov, ampak se s fotografijo lahko tudi izražamo. Zgodbe in ideje, ki jih ne moremo opisati niti z veliko besedami, lahko s pomočjo fotografij hitro in razumljivo posredujemo gledalcem po vsem svetu.

Bistvo umetnosti je, da se fotografska zgodba dotakne gledalca in mu da možnost, da s pogledom nanjo oblikuje svojo odnos in izkušnjo. Izkušnje in odnosi so namreč tisti, prek katerih se ljudje spreminjamo. To je tudi logika psihoterapije – doživljanje, izražanje, samorefleksija, nove izkušnje, novi odnosi, … Značilno je, da stvari, ki so v nas potlačene, lažje izrazimo prek podob kot z besedo. Prav zato se različne zvrsti umetnosti, vključno s fotografijo, uporabljajo tudi v psihoterapevtske namene.

MATEJ PELJHAN
Fotografija iz zbirke Pogledi II - Slovenija, Preserje pod Krimom, 2011


WEB 3 S. MAJDA PANGERŠIČ

Preberite še:
“Kljub ranjenosti, bolezni, terapijam svoje telo sprejemam z ljubeznijo”

Fototerapija ali fotografska terapija je marsikomu še neznanka. Lahko na kratko poveste, kateri so bistveni cilji tovrstne terapije?
Izraz je relativno nov in zajema zelo širok spekter rabe fotoaparata, fotografiranja in fotografij za zdravljenje duševnih težav ali zgolj preventivno krepitev zdravja. Mnogim ljudem je fotografija dragocen hobi in oblika “samoterapije”, s pomočjo katere ostajajo ustvarjalni, aktivni, pozitivno naravnani.

V ožjem smislu pa je fototerapija tudi bolj strukturirana metoda, ki poteka pod vodstvom psihoterapevta ali fototerapevta. Včasih se v terapiji uporabljajo že v naprej pripravljene kolekcije fotografij, včasih so to fotografije iz družinskega albuma, včasih pa stranka dobi nalogo, da fotografije ustvari sama.

Fotoaparat je zelo pomemben pripomoček tudi v procesu rehabilitacije in pri delu z ljudmi s trajnimi oblikami zmanjšanih zmožnosti. Fotografiranje lahko predstavlja fizično ali mentalno aktivnost, ki spodbuja različne možganske funkcije, od vizualne percepcije, načrtovanja, pomnjenja, komunikacije. Pri kroničnih bolnikih, pri invalidih poskušamo s koncepti pozitivne psihologije spreminjati perspektivo pogleda na lastne omejitve.

Če se življenje človeka z neko motnjo ali okvaro v celoti vrti zgolj okrog primanjkljajev in izgub, bo vse bolj negativen postajal tudi celoten notranji svet misli in čustev. Spremenjena perspektiva in fokusiranje pogleda na preostale zmožnosti in potenciale lahko človeku odpre pozitiven svet, ki se počasi začne širiti in odrivati negativne misli in odnose stran. Fotografija tu lahko igra zelo pomembno vlogo.


COUPLE

Preberite še:
Ženskam pravim: “Ujele ste orla, ne lomite mu kril, ker ne bo mogel leteti”

Morda lahko z nami delite kakšno posebno izkušnjo, ki se vas je še posebej dotaknila pri vašem delu?
Spomnim se fanta, s katerim sem delal in ima cerebralno paralizo. Je na vozičku in ne more govoriti. Za pogovor uporablja sistem nadomestne komunikacije, ki zaradi gibalnih težav pri upravljanju s stikali in računalnikom poteka zelo počasi in omejeno.

V nekem obdobju je kazal znake resne depresije, večkrat je razmišljal o samomoru. Seznanil sem ga s fotografijo in mu pomagal prilagoditi fotoaparat, da ga je lahko, pritrjenega na invalidski voziček, s stikalom ob nogi samostojno upravljal. To ga je zelo prevzelo in navdušilo, saj je lahko s fotografijami hitro in bolj temeljito povedal o tem, kje je bil, kaj je počel, kaj misli, kaj čuti. Zdelo se je, da se mu je odprl nov svet, postal je bolj pozitiven in manj depresiven.

Po drugi strani se je začel s fotografijo tudi drugače uveljavljati. Fotografije je objavljal na družbenih omrežjih in tako širil svojo socialno mrežo. Na fotografskih natečajih je prejel več nagrad, kar je bilo prej zanj nepredstavljivo, saj se je doživljal kot nevrednega in nezmožnega.

MATEJ PELJHAN
Fotografija iz zbirke Pripovedi II - Rdeča kapica, Slovenija, Ljubljana, 2009


CIRIL ČUŠ

Preberite še:
Oče ga je tepel in mu 14-krat prebil glavo, a Ciril je zmogel vse odpustiti

Katero je tisto glavno sporočilo, ki ga želite predati vsem tistim, s katerimi delate?
To, da je včasih treba spremeniti perspektivo, torej pogled na problem. Ko se znajdemo v nekem težkem obdobju ali imamo problem, ga z določenim načinom razmišljanja ali spopadanja z njim, ne moremo rešiti. Takrat je potrebna distanca, drugačen pogled na ta problem. Seveda to zahteva svoj čas, včasih tudi pomoč strokovnjaka.

Ampak če zmoremo narediti ta obrat, torej drugačen pogled na problem, potem se nam vedno odpirajo nove možnosti. Odpirajo se nam možnosti, da bomo po drugi poti, skozi drugo perspektivo našli smisel, ki ga iščemo. To je tisto, po čemer hrepenimo. Želimo doseči notranje ravnovesje, občutek sreče, občutek kakovosti življenja. Da bi to dosegli, moramo včasih spremeniti merila, kaj kakovost je. Včasih se moramo vprašati, ali je cilj, ki ga na vsak način želimo doseči, res tisto, kar si želimo, ali bi mogoče tudi na kakšen drug način lahko dosegli to srečo. S fotografijo, se mi zdi, je to pogosto mogoče.

Zapomniti si moramo, da mora biti človek vedno ustvarjalen. Ustvarjalnost in samorefleksija sta predpogoj za našo srečo. Brez ustvarjalnosti, brez tega, da delamo, produciramo, pa naj bodo to misli, besede, izdelki ali druge stvari, ki jih lahko ustvarimo, brez tega nas ni. Ne bi imeli izoblikovane identitete.

K temu potem seveda dodamo še druge stvari, ki skrbijo za srečo, na primer da smo sposobni ljubiti drugega, da ustvarjamo odnose, se povezujemo. To dvoje. Biti samostojen oziroma imeti lastno identiteto in biti hkrati v odnosu z drugimi. To nas izpolnjuje.

Kar nekaj vaših fotografskih projektov, omeniva lahko na primer projekt Mali princ, kjer ste sodelovali z dečkom z mišično distrofijo, je močno zaznamovalo ne le fotografsko, ampak tudi splošno javnost. Kako vi gledate na te dosežke?
Rezultat v tem konkretnem primeru je res bil izjemen. Fotografska serija Mali princ je sprožila odziv, ki je nepredstavljiv. To je sicer nekaj, kar se je začelo slučajno in spontano, je pa bilo hkrati delano s premislekom in posebnim namenom.

Na neki način je bila ta fotografska serija delana v dvoje, potem ko mi je deček, ki je imel mišično distrofijo zaupal željo, da bi rad videl sebe na fotografijah, kako hodi, igra košarko, pleše in počne stvari, ki jih zaradi svojega obolenja nikoli ni mogel početi. Skupaj sva načrtovala, se pogovarjala, delala in v zadovoljstvo obeh je nastalo 8 fotografij, ki ustvarjajo iluzijo gibanja, čeprav niso na noben način potvorjene.

Ker se mi je zdelo sporočilo serije zelo pomembno, sem fotografije z dovoljenjem staršev objavil na spletu in odziv z vsega sveta je bil neverjeten.

Zgodba se je očitno dotaknila ljudi in verjamem, da ne zgolj na patetičen način, kjer se invalidnost obravnava z namenom spodbujanja usmiljenja. Ta zgodba je polna optimizma, humorja in sporoča ljudem ravno to, o čemer ves čas govorim: Ni pomembno, da si ne vem kako močan in fizično sposoben, včasih je bolj pomembna domišljija, iskrivost, ideja, drugačen pogled, samoironija, …

Po nastanku fotografske serije sem kot scenarist in režiser posnel tudi kratki dokumentarno animirani film z istim naslovom, ki je na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za posebne dosežke.


EINES

Preberite še:
Nekoč odvisnik od alkohola in mamil, danes pa Alex pomaga drugim

MATEJ PELJHAN
Fotografija iz fotografske serije z naslovom Mali princ, ki temelji na resnični zgodbi dvanajstletnega fanta Luka.

Z vašim delom in ustvarjanjem vsekakor dokazujete, da ni ovir za to, da bi v življenju počeli tisto, kar vas veseli. Kje pa vi črpate moč in motivacijo?
Veliko ljudi mi je že reklo, da imam neko tako energijo v sebi. Neko notranjo živahnost, radovednost. Skušam ohranjati to otroškost v sebi, kljub svojim letom in vsem življenjskim tegobam. To imam. In to je vir navdiha.

Mogoče tudi vztrajnost in predanost. Za stvari, ki se jih lotevam, se mi zdi pomembno, da se jim močno posvetim, da grem v globino. Saj ni treba, da se ukvarjamo z milijon stvarmi, ampak da tiste stvari, ki jih počnemo, počnemo z dušo. Ker le tako v stvareh odkrivamo pomembna in univerzalna spoznanja in resnice.


SUZANNE AND RACHEL GUY

Preberite še:
Pred 22 leti sta zavrnila splav. Zdaj pa njuna hči navdihuje druge


ANDREJA URH

Preberite še:
Andrejina najtežja preizkušnja je bila izgorelost. “Naučila sem se reči ne”


ALES CERIN

Preberite še:
Aleš Čerin po hudi preizkušnji: “Dana mi je bila milost, da Bogu nisem nič očital”

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
fotografijaintervjuosebna rast
Top 10
MAXINE AND JAKE YOUNG FAMILY
Tina Martinec Selan
Neverjetna zgodba para, ki je po petih otroci...
BARKEY FAMILY
Dolors Massot
Posvojitev, ki je 11-letnemu dečku spremenila...
M. P.
Kako je mačka rešila našo prvo samoizolacijo
Urška Leskovšek
"Če kristjani prinašamo upanje s takimi neumn...
web 3 martin golob
Lojze Grčman
Martin Golob in njegovi kartonasti "župljani"
WEB2-Amy Coney Barrett-AFP-000_8QT84L.jpg
Barbara Oprčkal
Od mame 7 otrok do vrhovne sodnice
EVA ERBEŽNIK
Urška Kolenc
"Preden sem šla na Madagaskar, je bila moja n...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.