Ko sem sama hodila v šolo, so bile ocene številčne, dobivali pa smo tudi manjše ocene v obliki minusov, krožcev in plusov. Te so se seštevale in potem skupaj tvorile številčno oceno, lahko pa si jih dobil ob manjših spraševanjih ali, denimo, če si v šolo prišel brez domače naloge. Verjamem, da se tega spomnite tudi vi.
Preberite še:
Zakaj starši odlagajo vpis otrok v šolo?
Ni domače naloge? Ni panike!
Novost zdajšnjega šolskega sistema je, da so ukinili te manjše ocene (pluse, krožce in minuse), prav tako pa se nikakor ne sankcionira, če otroci v šolo prihajajo brez domačih nalog. No, stvar se zabeleži, a v resnici otroci tega ne jemljejo preveč resno. Nič takega, boste rekli, zato so manj v stresu in šola je bolj “otrokom prijazna”. Sama pa v tem vidim precejšnji problem.
Ljudje, še zlasti pa otroci, smo pač narejeni tako, da se bolj resno in odgovorno lotimo manj prijetnih nalog, kot so recimo domače naloge, če vemo, da lahko ob neupoštevanju svojih dolžnosti dobimo tudi kakšno “kazen”. Šola od otrok pričakuje, da bodo svoje obveznosti resno jemali in da bodo zgolj zaradi občutka lastne odgovornosti sproti delali, opravljali domače naloge in sprotno učenje. V praksi se izkaže, da seveda ni tako. Do te stopnje zrelosti mora otrok šele priti, zagotovo pa se to ne zgodi (pri vseh otrocih) že v osnovni šoli, ponekod še v srednji ne.
Preberite še:
To se dogaja v vaših možganih, ko se igrate z otrokom
Zato seveda prihaja do težav, saj učenci ne delajo redno domačih nalog, jasno je, da v tem ne vidijo nobene stimulacije. Zakaj bi se vendar trudili, če pa se jim kot posledica nedelanja domačih nalog ne more nič zgoditi? Sama vem, da smo marsikatero nalogo naredili tudi zato, da ne bi “pridelali” minusa, saj so se ti minusi sešteli v veliko, grdo enko, ki ti je lahko pokvarila oceno. Ja, stimulacija s kaznijo se morda sliši kruto, a mislim, da je potrebna in da se s tem otrokom pravzaprav naredi uslugo. Nekako vendar morajo vedeti, kaj so njihove dolžnosti, kaj morajo nujno opraviti in da so v primeru, da se tega ne držijo, pač posledice.
Preberite še:
“Znižajte pričakovanja. Bolj boste sproščeni, zadovoljni sami s seboj in bolj samozavestni”
Tudi v šoli morajo biti posledice neupoštevanja pravil
Zdi se mi, da je današnja šola, kot jo zastavlja šolski sistem, marsikdaj “premehka” in preveč popustljiva. Učitelji imajo vedno manj avtoritete, praktično imajo zvezane roke, tudi ko bi bilo treba udariti po mizi in otroke učiti delavnosti, marljivosti, sprotnega dela in nenazadnje tudi bontona. Verjamem, da je do tega prišlo tudi zato, ker današnje generacije staršev pogosto vzgajajo s permisivno vzgojo, kjer je otrok car, ki se mu vse (ali skoraj vse) dovoli, pač zato, da ga ne bi prizadeli, psihično preveč obremenili ali od njega preveč zahtevali.
Ko se tak otrok, ki lahko v vsaki situaciji zaigra na vižo “sem revček, sem žrtev”, znajde v poziciji, ko mu za svoja dejanja ni treba prevzeti odgovornosti, mu s tem delamo zelo slabo uslugo, saj se razvija v egoista brez občutka empatije. Tudi če imamo starši doma vzgojo, ki ni permisivna in od svojih otrok nekaj zahtevamo, bi si včasih želeli, da bi bilo tudi v šoli tako, saj je šola navsezadnje takoj za družino najpomembnejši vzgojni element, ki otroka pripravlja na odraslo dobo in na odraslo življenje. Življenje, v katerem pač ne bo vedno po njegovo, v katerem se ne bo dalo vedno izmuzniti dolžnostim, v katerem imajo dejanja posledice.
Preberite še:
“Sistem od mladih pričakuje, da bodo ob zaključku srednje šole vedeli, kaj hočejo in za kaj živijo”
Jasna pravila pomenijo varnost
Moj najstarejši sin se je pred časom udeležil šole v naravi. Ker so se v sobe razporedili sami in ker se je v sobo razporedil z najboljšimi, pa tudi najbolj živahnimi prijatelji, sem kar pričakovala, da bo kakšno “ušpičil”. Zato nisem bila toliko presenečena, ko me je že po prvi noči poklicala učiteljica, ker so bili ponoči fantje preveč živahni. Presenetilo pa me je, da mi je skrajno previdno razložila, kaj se je zgodilo, da njihovo ravnanje ni bilo prav in me skoraj prestrašeno prosila, če lahko stopim na njeno stran ter tudi sama sinu povem, naj v bodoče upošteva pravila.
Ko sem ji zatrdila, da tudi doma ne dopuščamo takega obnašanja in da ima z moje strani vsa pooblastila, da fante “spravi v red”, se mi je olajšano zahvalila. Le koliko negativnih izkušenj s starši, ki za vsako ceno ščitijo svoje otroke, tudi takrat, ko resnično naredijo kaj narobe, imajo dandanašnji najbrž učitelji, da se pravzaprav bojijo narediti red?
Preberite še:
Kaj je bilo potrebno, da sem prenehala vpiti na svoje otroke
Zdi se mi, da otroci nujno potrebujejo občutek varnosti, ki pa jim ga da tudi zavest, da imajo vsa dejanja posledice, tako dobra kot tudi slaba. “Prijazna šola” zame ni šola, kjer je vse relativno in se preveč dopusti, temveč šola, ki postavlja jasne meje in kjer otrok ob neupoštevanju dogovorov doživi tudi kakšno sankcijo, pa naj bo to minus, ker ne dela domačih nalog ali vzgojna posledica, ker se ni držal pravil obnašanja.
Preberite še:
“Če se borim proti ženi, še nisem dojel, kdo je moj resnični sovražnik”
Preberite še:
5 preprostih načinov, kako privarčevati
Preberite še:
Zakaj se morate najti, če želite postati boljši človek
