Vsi potrebujemo počitek. “Menjava dela in počitka, ki je vpisana v človeško naravo, je izraz Božje volje,” je papež Janez Pavel II. zapisal v apostolskem pismu Gospodov dan, objavljenem 31. maja 1988. Tako dopust kot dneve počitka ob koncu tedna cenijo ljudje po vsem svetu: v zraku je vedno zaznati veselo razpoloženje, ko ljudje ob petkih zapuščajo svoje pisarne.
Toda bodimo previdni: “konec tedna” ni enak nedelji – nedeljski počitek je veliko več kot zgolj preprost trenutek sprostitve. Če ne bi bil nič več kot to, bi si za počitek lahko izbrali kateri koli drug dan v tednu. Zakaj torej nedelja?
Preberite še:
Se tudi vam v nedeljo zjutraj ne ljubi vstati in iti k maši?
Nedeljski počitek vas bo usmeril proti nebeškemu kraljestvu
Nedelja je dan vstajenja, vstajenje pa osmišlja vse, kar izkušamo na zemlji. Nedeljski počitek pomeni veliko več kot le dejstvo, da nam ta dan ni treba na delo – v globljem pomenu se na ta dan odpravljamo na pot proti nebeškemu kraljestvu. S tem nedelja v naše življenje vrača navpično razsežnost (z zemlje proti nebesom), medtem ko nam “konec tedna” nudi le vodoravni pogled.
Nedeljski počitek je dejanje vere in upanja. Ni vedno preprosto, da se ustavimo in za trenutek odložimo vsa nujno potrebna opravila, ki nas čakajo, recimo urejanje papirjev in plačevanje položnic. Nedelja nam je dana, da bi znova našli Božje kraljestvo, z zagotovilom, da bo “vse drugo že še prišlo”.
Ko pustimo svoje delo ob strani, s tem jasno pokažemo, da zaupamo v Boga. To pomeni, da priznavamo, kako vse prihaja od njega, da med delom sodelujemo pri njegovem stvarjenjskem načrtu in da brez njega ne moremo storiti ničesar. Ne bojte se, nam vedno znova govori sveti oče. Ne bojte se darovati svojega časa Kristusu.
Preberite še:
“Včasih smo hodili vsako nedeljo v hribe, sedaj pa pač potujeva po svetu”
Nedelja, dan veselja
Nedelja naj bi bila dan največjega veselja: veselja ob praznovanju vstalega Kristusa, ki je resnično navzoč med nami, veselja ob vstajenju, h kateremu smo vsi poklicani, veselja ob zavedanju, da je vse naše zemeljsko življenje pot proti Božjemu kraljestvu in da se Cerkev nedeljo za nedeljo vse bolj približuje poslednjemu Gospodovemu dnevu, večni nedelji.
Če o nedeljskem počitku slišimo slabe stvari, je to zato, ker večino nedelj zaznamujeta nedejavnost in dolgočasje. Nujno se moramo domisliti radostnih nedelj, poiskati možnosti, kako živeti v občestvu, v družini, med prijatelji, živeti nedelje, ki jih bosta zaznamovala preprostost in sreča, tako da nedelja nikoli več ne bo prazen dan, ki se ga boji toliko osamljenih ljudi.
Preberite še:
Kako je sv. Hubert premagal svojo razvado, da ob nedeljah ni obiskoval svete maše
Nedelja s sveto mašo
V srcu nedelje je evharistija. Redno udeleževanje nedeljskih bogoslužij ni razkošje, pridržano le za ljudi, ki nimajo početi nič boljšega, niti oblika zaposlitve za zelo pobožne ljudi: udeležba pri nedeljskem bogoslužju je nujna potreba.
Vse od prvih stoletij so kristjani čutili močno “notranjo potrebo”, da so se vsako nedeljo srečali in obhajali evharistijo, s čimer so včasih tudi tvegali svoje življenje. “Šele pozneje je morala [Cerkev] spričo mlačnosti ali malomarnosti nekaterih kristjanov izrecno razglasiti dolžnost udeležbe pri nedeljski maši. Največkrat je to storila v obliki spodbud, včasih pa je morala poseči tudi po jasnih cerkvenopravnih ukrepih,” (Gospodov dan, § 47).
Z drugimi besedami: Cerkev je morala jasno povedati, da je udeležba pri sveti maši resna obveznost, ključno dejanje, od katerega je odvisno naše duhovno življenje. Cerkev nas vabi, naj posvečujemo nedeljo, ker to resnično potrebujemo. Tega daru ne bi smeli zanemarjati.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Na obisku pri družini z 11 otroki. “Skupaj z Bogom gre lažje”
Preberite še:
10 zapovedi, ki bi jih morala poznati vsaka družina
Preberite še:
Zapovedani počitek
