“Žal mi je, toda ni srčnega utripa …” Te besede so me zadele kot strela z jasnega. To ni mogoče. Nisem mogla verjeti, da nas je sin, ki sem ga lahko jasno videla na ultrazvočnem monitorju, že zapustil.
Pretresena sem zdravnico vprašala: “Ste prepričani?” Odgovorila je pritrdilno in mi zagotovila, da ni moja krivda. “Verjetno je šlo za kromosomsko napako,” je rekla.
Planila sem v jok. “Ampak kdaj se je to zgodilo?” sem vprašala. “Pred približno dvema tednoma … Vem, da vam je hudo … kot bi žalovali ob smrti,” je rekla. Seveda, kaj drugega pa je to? Želela sem ji odgovoriti, a bila sem preveč prizadeta zaradi te novice.
Preberite še:
Izgubila sta sedem otrok. Zdaj jih imata devet – dva na zemlji, ostale pa v nebesih
Nepričakovani dar
Ta najin otrok, tretji po vrsti, je prišel malce nepričakovano. Prva dva sta bila še vedno zelo majhna, a resno sva vzela poročno obljubo, ko naju je duhovnik vprašal: “Ali sta pripravljena od Boga sprejeti otroke?” Darilo sprejmemo z veseljem – ne moremo ga zahtevati ali zavrniti. Ker nisva imela nobenega resnega razloga za odlašanje z nosečnostjo, sva pustila, da naju je Gospod presenetil.
Zagotovo pa nisva pričakovala, da bi Bog otroka poklical v življenje in ga nama vzel že v tretjem mesecu nosečnosti. Jokala sem kar nekaj časa. Zdravniki so mi svetovali, naj si vzamem čas, da se umirim in pokličem moža, ki me zaradi epidemije ni smel pospremiti na pregled.
Pogovor z možem mi je pomagal, da sem pogled od tal uprla navzgor – od nerazumljive smrti k večnemu življenju. Rekla sem mu:
“Moja ljubezen, verjameva, da je najin otrok živel in da še vedno živi. Bog ga je že vzljubil in zdaj v raju že moli za nas. Ta smrt mora imeti nek pomen, le razumeti morava, kaj Bog zdaj želi od naju …”
Preberite še:
Posledice spontanega splava, celo zgodnjega, so empirično dokazane
“Svojega otroka želim pokopati”
V tistem trenutku sem zelo jasno videla resnico: zaradi svoje in Božje ljubezni do sina se moram zdaj vesti tako kot do drugih svojih otrok. Zdravnica mi je dala dve možnosti: da pustim, da moje telo po naravni poti izloči otroka, ali pa da grem na operacijo. Slednjega mi zdravniki niso priporočali, saj gre za kirurški poseg in anestezijo.
Nisem želela, da bi sin kar zdrsnil iz maternice, ne da bi to kdorkoli opazil. Zaslužil si je spoštovanje, in to do konca. “Želim operacijo in rada bi otroka pokopala,” sem rekla možu in takoj se je strinjal z menoj.
Preden sem zdravnici povedala za svojo odločitev, sem pomislila, da sem morda nespametna. Kdo pa bi želel pokopati dojenčka, ki je umrl v devetem tednu nosečnosti? In moram poudariti, da sem bila po pogovoru z medicinskim osebjem še toliko bolj v dvomih. Zgledalo je, kot da je pogreb nemogoč.
Preberite še:
Zakaj moramo spremeniti odnos do žensk, ki so doživele spontani splav
Rekli so mi, da morajo opraviti še teste in da ga bo težko odnesti iz porodnišnice, “ker gre le za organski material”. Sprva sem zato sprejela kompromis: strinjala sem se, da naj na dan operacije bolnišnični duhovnik blagoslovi mojega malega fantka.
“Karkoli želiš, Gospod, le daj mi svojo milost”
Mož pa se ni vdal. Vztrajal je, da lahko midva izbirava, kako se bova poslovila od najinega otroka. Poklical je pogrebni zavod, kjer so nama povedali, da je pogreb pravno možen. Prav oni so naredili vse, kar je bilo potrebno, da so dobili vsa dovoljenja. Tri dni so potrebovali, da so nama lahko izpolnili željo. (Zaračunali nama niso ničesar, razen dragocene lesene krste, kamor so ga položili. Celoten pogrebni obred je bil njihovo darilo!) Prestala sem operacijo in vse je na srečo šlo po načrtih.
Pogrebna slovesnost je bila v soboto, 13. junija, na obletnico, ko se je Božja služabnica Chiara Corbella rodila za nebesa. Za naju je bilo to lepo naključje, saj nama je ona in njen pogled na življenje zelo blizu.
Mož mi je pogosto rekel: “Preveč govoriš o Chiari, po mojem mnenju bo Gospod prej ali slej kaj podobnega pričakoval od tebe …” Upam, da ne … vendar karkoli želiš, Gospod, samo daj mi svojo milost, sem si rekla v srcu. Lahko rečem, da v tem križu ni manjkalo milosti, nasprotno! Boga sem se oklepala kot le malokrat v življenju.
Preberite še:
Kako se soočiti s strahom pred vnovično izgubo otroka po spontanem splavu
Pred tabernakljem
Na dan pogreba sva, globoko ganjena, stala pred malo belo krsto, v kateri je bil najin sin (poimenovala sva ga Andrej). Vse je bilo tako zelo resnično. Imel je ime in priimek. Imel je telo, drobceno kot oreh, ki pa bo ob koncu dni vstalo, tako kot naša telesa. Midva sva mu že dala življenje. Ganljivo je bilo videti njegovo belo krsto le slab meter od tabernaklja. Zame je bilo neverjetno dragoceno, da je bil moj sin pred Kristusom namesto pred krematorijem.
Nekaj dni pred tem sem ugotovila, da Andrej ni več živ. Gospoda sem prosila, naj mi pokaže, kako zelo ljubi nerojene otroke. Neverjetno je, da se je odločil, da mi ne bo odgovoril z odlomkom iz evangelija, z mislijo svetnika ali z navdihom, ampak z življenjem mojega sina.
Ustvarjen za večnost
Sin je imel kratko življenje, z napakami, a popolnoma edinstveno, dragoceno in neponovljivo. Če ga ljubim jaz, ki sem le nepopolno in omejeno bitje, koliko bolj ga lahko ljubi Bog? “Videla boš, naslednjič bo šlo bolje,” so mi rekli ljudje, da bi me potolažili. Toda kako bi lahko šlo naslednjič bolje?
Izguba otroka je neverjetna in globoka bolečina, ki te nikoli ne zapusti. Zdaj vem, o čem govorim. Pa vendar, ko sva se poslavljala od njega, sva se zavedela, da najin otrok ni bil napaka narave, ki bi jo morala pozabiti. Živel je in bo vedno živel. Bog ga je ustvaril za večnost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Preizkušnja vdovstva s petimi otroki: “Pomagalo je, da sem dala žalost iz sebe”
Preberite še:
Molitev k sv. Mihaelu za zaščito pred vsakršno boleznijo
Preberite še:
Nosečnost pri 16 in nato splav. “Bala sem se, da me bo Bog kaznoval za to, kar se je zgodilo”
