Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 31. oktobra |
Sveti Volbenk
home iconNavdihujoče zgodbe
line break icon

Rak dojk tik po diplomi: "Za raka ni nikoli pravi čas"

WEB 3 SPELA DOLENC

OSEBNI ARHIV

Lojze Grčman - objavljeno 07/10/20

"Poskusim se osredotočiti na vsak dan posebej, ga čim bolje izkoristiti, biti čim bolj srečna"

Predstavljajte si tole situacijo: življenje mladega dekleta razpira krila. Diploma na medicinski fakulteti, pripravništvo na pomolu, vselitev v novo stanovanje, nato pa useka diagnoza: rak dojk. In to pri komaj 27 letih. Natanko to se je zgodilo Špeli Dolenc. Mlada zdravnica je v pogovoru opisala svojo bitko z rakom.

Diploma na medicini, življenjska prelomnica, mesec dni pozneje pa diagnoza raka dojk. Kako ste se pobirali in pobrali v tednih in mesecih po diagnozi?

Bila sem tik pred zdravniškim pregledom za prvo zaposlitev. S fantom sva se tri tedne prej vselila skupaj. Veselila sem se novega poglavja v življenju. Na začetku me je diagnoza povsem podrla. Nekaj tednov sem se spraševala, zakaj ravno jaz in zakaj ravno zdaj. A ko prebrodiš začetni šok, ugotoviš, da za raka nikoli ni pravi čas. Po začetnem šoku je vse potekalo zelo hitro. Po ultrazvoku je čez pet dni sledila diagnoza, čez dva dni pa sem bila že na prvi kemoterapiji.




Preberite še:
Rak dojk pri 27 letih: “Vsak večer me je bilo strah, ali se bom zjutraj sploh zbudila”

Ko se začne zdravljenje, se postaviš v drug način razmišljanja. Lažje je. Imaš načrt, kako boš to prebrodil, kaj se bo dogajalo. Na začetku pa ne veš, kako bo vse potekalo in ali sploh imaš možnost preživetja. Po pogovoru z onkologom pa se lahko pripravljaš na to, kar bo sledilo v naslednjih mesecih.

Med zdravljenjem sem bila nato zelo pozitivna in dobre volje. Uživala sem v stvareh, za katere prej med študijem nisem imela časa, brala dobre knjige, gledala serije, hodila na izlete, se družila s prijatelji in družino.

Družina, fant in prijatelji so vam bili v oporo. Katere njihove geste ste tedaj najbolj cenili ali pa jih zdaj najbolj cenite?

Pomagali so mi vsak na svoj način. Mama je z mano hodila na sestanke z zdravniki, kemoterapije, kuhala mi je, pospravljala. Ves čas je bila dobre volje. Nikoli mi ni pustila, da bi se predala. Vseskozi me je spodbujala. Fant se je do mene obnašal popolnoma normalno. Hodila sva na kave, v kino, na zmenke. Če kdaj nisem mogla, sva ostala doma in gledala kak film. Med norim dogajanjem mi je fant omogočil normalno življenje.

web 3 spela dolenc
OSEBNI ARHIV

Oba igrava v orkestru. Vmes sva se zaročila, medtem ko smo igrali na ladjici, s katero smo se vozili po Ljubljanici. Začeli smo igrati neko pesem, med njo je vstal, prišel do mene, zaplesala sva na palubi in se zaročila. To je bilo njegovo maslo. 🙂 Ko so mi izpadli lasje, nikoli nisem nosila lasulje. Ko sva hodila na sprehode, tudi po središču mesta, me je vedno držal za roko, nikdar ga ni bilo sram. To je bil res dober občutek.

Oče je hodil z mano v hribe, držal me je v formi, to je bila njegova naloga. Po operaciji sva hodila na kave. Brat je bil moj uradni fotograf. 🙂 Na splošno sem od vseh prijateljev in družinskih članov prejela ogromno podpore in pozitivne energije. Poglobili smo odnose in postali še bolj povezani.


breast cancer

Preberite še:
Moški in rak dojk: “Včasih smo drzni, pogumni pa niti ne”

Fotoseanso z bratom ste opravili brez las. Zaradi razbijanja stigme, vašega boljšega počutja, samozavesti?
Na začetku sem mislila, da ne bom nikdar brez lasulje. Kupila sem si jo, tako kot tudi “tisoč” različnih kapic. Kapo sem nosila le kak teden, pozneje pa sem se brez las počutila povsem v redu. Čeprav sem sprva imela občutek, da me v lokalih vsi gledajo. Ampak to sploh ni bilo res. Hodila sem brez pokrivala in dobivala le pozitivne odzive. Nihče me ni gledal čudno.

Hotela sem spomin na to obdobje. Z bratom sva šla na nek hrib, fotografiral me je in zdaj imam serijo lepih spominov na čas brez las. Veliko žensk ima res težave z izgubo las. Pozneje izgubiš še dojke, same ženstvene stvari. To je precejšen udarec za samozavest. Res pa je, da je izguba las kratkotrajna. Vedela sem, da bo minila. Tedaj je bilo poletje, zato mi ni bilo vroče. Paziti sem morala le, da me sonce ni ožgalo po glavi.

OSEBNI ARHIV

Je bilo dejstvo, da ste zdravnica, ob bolezni večkrat prednost ali slabost?
Razmerje je 50 : 50. Prednost je, ker bolj razumeš, kaj se dogaja: kako bo videti zdravljenje, stranske učinke kemoterapije … Po drugi strani je pa slabo, ker razumeš vse statistike, članke. Najprej nisem o tej temi nič brskala po spletu. Nato pa sem se odločila, da bom prebrala vse članke. To me je za nekaj časa podrlo. Brala sem o zdravilih, ki jih še razvijajo in ne morem do njih, o smrtnosti … Fant mi je vzel telefon in rekel: dovolj!




Preberite še:
Molitev za vse, ki se borijo z rakom na dojki

Kakšni so obeti pri vašem tipu raka?
Moj tip raka se imenuje trojno negativni. To pomeni, da nima hormonskih receptorjev ali prekomerne izraženosti HER2 proteina, zato ima omejen nabor zdravljenja, večina bolnic se zdravi s kemoterapijo in operacijo. Če se po petih letih po diagnozi rak ne ponovi, obstaja precejšnja verjetnost, da se ne bo nikoli. 

Kako se soočate s trenutki strahu, da se bolezen morda vseeno ne bi ponovila?
Teh trenutkov je bilo kar veliko, predvsem ko sem končala zdravljenje. Poldrugo leto si namreč v ritmu: kemoterapija, operacija, še ena kemoterapija … Potem je kar naenkrat konec. Bil naj bi zdrav, ostaneš sam, z rednimi kontrolami vsake štiri mesece. Kaj pa zdaj? Občutek imaš, da nimaš nadzora nad svojim telesom, zato poskusiš karkoli, da bi se počutil bolje. Na začetku sem spremenila prehrano, izločila sladkor, gluten in še kaj, ampak to ni trajalo dolgo. 

Na Onkološkem inštitutu sem začela sodelovati s psihologinjo, ki mi je pomagala s tehnikami sproščanja, predihavanja, vizualizacijo. Predelali sva pogoste možganske vzorce, po katerih sami sebe pripravljamo na najhujši scenarij in imamo katastrofalne misli, ki so le plod naše domišljije.




Preberite še:
Diagnoza: rak. Kako sem se spopadla s to situacijo?

Kolikor bolj je časovno oddaljena diagnoza, toliko manj je teh trenutkov. Čeprav se še vedno pojavljajo vsaj nekajkrat na mesec. Takrat se poskušam sprostiti, se ne sekirati na zalogo in se osredotočiti le na tisti dan. Ta dan imam, ta dan sem še živa in moram ga izkoristiti najbolje, karseda.

WEB 3 SPELA DOLENC
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Kako se je bilo podati v službo?

Pravzaprav sem komaj čakala, da grem. Prosila sem, da bi lahko šla v službo še med drugo kemoterapijo, ki sem jo opravljala s tabletami. Bilo mi je super. Zamotila sem se, osredotočila sem se na skrb za druge. Tudi zdaj si ne predstavljam, da ne bi hodila v službo. Počutim se koristno. Prihodnje leto me predvidoma čaka specializacija iz pediatrije, trenutno pa delam na Pediatrični kliniki.


NEWBORN,

Preberite še:
Da bi rešila sinovo življenje, je v nosečnosti odklonila zdravljenje raka

Kako drugače gledate na življenje zaradi raka?
Trudim se živeti bolj polno, odstranjevati iz življenja manj pomembni balast. Večino dni v mesecu mi to kar dobro uspeva. Poskušam biti čim bolj srečna in hvaležna za vse, kar imam lepega v življenju, in imam res veliko. Ne moremo vplivati na to, kaj se zgodi. Lahko pa na svoj odziv. Na stvari se trudim odzivati čim bolj pozitivno, povsod najti kaj dobrega. Poskušam biti čim bolj prijazna do drugih ljudi. To vse je seveda proces. Zavestno se je treba odločiti za tako držo. Dlje, kot to prakticiraš, bolj gre samo od sebe.




Preberite še:
“Tudi mi smo lahko s svojim obnašanjem za nekoga vir stresa”


BABY

Preberite še:
8 svetopisemskih imen za dečke, ki bodo priljubljena v letu 2021




Preberite še:
Foto in video: Pohod za življenje 2020

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
bolezenintervju
Top 10
MAXINE AND JAKE YOUNG FAMILY
Tina Martinec Selan
Neverjetna zgodba para, ki je po petih otroci...
BARKEY FAMILY
Dolors Massot
Posvojitev, ki je 11-letnemu dečku spremenila...
M. P.
Kako je mačka rešila našo prvo samoizolacijo
Urška Leskovšek
"Če kristjani prinašamo upanje s takimi neumn...
web 3 martin golob
Lojze Grčman
Martin Golob in njegovi kartonasti "župljani"
WEB2-Amy Coney Barrett-AFP-000_8QT84L.jpg
Barbara Oprčkal
Od mame 7 otrok do vrhovne sodnice
EVA ERBEŽNIK
Urška Kolenc
"Preden sem šla na Madagaskar, je bila moja n...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.