Sédel sem v kapelo Doma duhovnih vaj in se namenil moliti. Na vegasti, v levo stran viseči mizici (ki jo s tem, ko jo imenujem “mizica”, krepko precenjujem, prej bi temu rekel stojalo za rože), je stala škatla: kocka, katere pozlata in simbol “Pax Christi” na prednji strani sta dala bolj slutiti kot vedeti, da gre za tabernakelj.
Na tleh pred zlato “lego kocko”, naslonjeno na mizico oziroma podstavek, je kraljevala reprodukcija znamenite religiozne slikarske “klasike”, ob njej šopek belih plastičnih tulipanov in pa baterijska grobna sveča, ki je tam dežurala kot “večna luč”.
Preberite še:
Se začnete dolgočasiti v trenutku, ko župnik izpostavi Najsvetejše? Tole bo pomagalo
Vznemirilo me je
Razburilo celo, priznam. Imelo me je, da bi v sveti jezi spletel bič in vse skupaj pometal iz belo prebeljene podstrešne sobice. Potem pa me je spreletelo: v pozlačeni kocki, ki si res ne zasluži imena tabernakelj, je vendarle Jezus. In ti bi ga vrgel ven?! Estet v meni se je farizejsko branil, da si Najsvetejše oziroma Najsvetejši vendarle zasluži, če že ne najlepše, kar premoremo, vsaj kaj lepšega kot … to!
Sprelet pa ni odnehal: Kaj tabernakelj naredi tabernakelj: njegov videz ali njegova vsebina? Farizeju se je pridružil pismouk, ki je odgovarjal, da tudi na veliki četrtek praznemu tabernaklju še vedno rečemo tabernakelj. Res pa je, da ne poklekamo pred njim, ampak se obračamo k Božjemu grobu. In ko smo že ravno pri grobu … Lepo te prosim! Tale sveča, no!? In plastične rože! A je to res naš domet? Kič?
Preberite še:
Pretresljiv posnetek nigerijskih vojakov, ki na bojišču častijo Najsvetejše
Onkraj kiča
Pa me je spreletavalo naprej: kako da ne zmorem pogledati mimo kiča … v bistvo … v pozlačeno kocko … v škatlo … v Boga, ki je v vsakem človeku, škatla gor ali dol! Se tudi pri ljudeh zaustavljam pri videzu? Pri videzu, ki je pogosto umeten, plastičen in kičast? Neoriginalen, kot je fotokopija ali reprodukcija? In je posledično tak: gledališko lažniv tudi moj odnos do njih. Zakaj ne znam (u)zreti Boga v slehernem človeku?
Vsak človek je tabernakelj ne glede na videz. Se zavedam sedaj, ko vrteč se okrog svojega popka zapravljam čas, da je Večni in Vsemogočni v tem tabernaklju? In seveda tudi v meni? In da sem jaz v njem? Saj pripadam njegovemu Telesu, mar ne? Torej sem tudi jaz z njim v tej kičasti pozlačeni kockici!?
In ko sem se v mislih prestavil v tabernakelj … ko sem v 30 x 30 x 30 centimetrov zbasal svojih sto in še nekaj kil, sem prasnil v smeh! Saj kar na lepem nisem vedel, ali me Bog ujčka v naročju ali jaz ujčkam njega, in ko sem končno hotel začeti z molitvijo – zato sem sploh prišel v kapelo –, se mi je zazdelo, da že ves čas molim. Da mi srce gori, kot učencema na poti v Emavs, čeprav sta ga spoznala šele na koncu poti … po lomljenju kruha.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Papež nas vabi, da zmolimo ti dve molitvi za edinost
Preberite še:
Kaj sva? Prijatelja, par, sostanovalca, intimna prijatelja, …?
Preberite še:
Film o Francu Ksaverju Mešku – premiera kar pri vas doma
