Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Ned, 29. novembra |
Sveta Saturnina
home iconZanjo
line break icon

"Z Ellino smrtjo je izginilo upanje, prišla je samo neverjetna bolečina"

STUDIO BALTAZAR

Barbara Oprčkal - objavljeno 29/10/20

Ženska ženski – žena, mama in angelska mamica Petra Lebar Kozjek

Angelske mamice so tiste mamice, ki imajo za seboj eno najtežjih preizkušenj v življenju, saj so v času nosečnosti ali kmalu po porodu izgubile svojega otroka. Mesec spomina na te otroke je ravno mesec oktober in na zadnji oktobrski četrtek v rubriki Ženska ženski gostimo eno izmed angelskih mamic.

Petra Lebar Kozjek je mamica treh otrok, le da dveh ni več med nami. Njeno zgodbo lahko v celoti preberete na spletni strani Društva Solzice, kjer so zbrane tudi zgodbe drugih angelskih mamic. Več o njej in njenem spopadanju z bolečino ob izgubi otroka pa boste izvedeli tudi v tem pogovoru.

V prostem času, kolikor malo ga ima, Petra zelo rada ustvarja izdelke iz papirja pod imenom EllArt. “To me sprošča, v to lahko dam svoj trenutni navdih, svoje srce in ljubezen,” pravi Petra in ob tem pojasni, da ustvarjalnica nosi ime po njeni prvorojenki Elli. “Tako je moje delo v veliki meri namenjeno njej, ker vem, da me opazuje in pazi name in si želim, da bo name ponosna. Zaradi nje nisem obupala in ustvarjam naprej.”


MARTINA JUDEŽ

Preberite še:
“Danes sva ponosna, da imava veliko družino: tri otroke na zemlji in enega posebnega na nebu”

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva … mislim, da ne obstaja. Mi je dovolj to, da se vsi člani družine zbudimo in da smo zdravi. No, če dobro pomislim, je idealen začetek dneva bujenje mojega sina, ko mi nameni tak lep, ampak zaspan nasmešek.

OSEBNI ARHIV

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Danes bo dober dan. Preživela si včerajšnjega, tudi današnjega boš in danes bo dober dan.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Urejenost ne pomeni biti urejen samo na zunaj. Dobro je, če znamo biti urejeni tudi znotraj sebe. Lepa obleka, make-up in pričeska niso vse, kar štejem k urejenosti. Biti urejen na zunaj in noter je pomembno, ker samo tako lahko začutiš sebe.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
Materinstvo je zagotovo težka naloga. Vzgajanje, odločitve, kompromisi z možem in potem z otrokom … je težko. Je pa lepo, seveda. Vsi objemi, topli stiski rokic, male nogice, ki vztrajno rastejo. Za mano so štiri leta materinstva, dve prazni leti in dve polni leti. Danes sem hvaležna za obe izkušnji, čeprav to še zdaleč ne pomeni, da sem se popolnoma sprijaznila s tem, da moje punčke ne bo nikoli fizično ob meni. Je pa lažje, sploh ob mojem malem fantku, ko vse počne za dva – je nagajiv za dva, je priden za dva …

Iskreno, odgovora na to trditev ne poznam. Materinstvo je zagotovo nekaj lepega, ampak nihče te ne pripravi na obdobja trme, jeze, na obdobje, kjer je vsak odgovor “ne” in podobno. Vsi samo opevajo, kako je lepo. In to je lahko precej zavajajoče, sploh za mamice, ki se mogoče naivno podajo v to starševsko vlogo, misleč, da bo materinstvo kot iz knjige ali iz ameriškega filma. Ni tako. Je pa lepo.


MALUTKA RĘKA DZIECKA

Preberite še:
“Ob smrti otroka se čas ustavi, najin svet se je postavil na glavo”

5. Verjetno je bila ena najtežjih preizkušenj v vašem življenju dan, ko ste izgubili svojo prvorojenko. Pozneje ste izgubili še enega otroka. Kako ste se spoprijeli s to neopisljivo bolečino in izgubo?
Absolutno je to najhujša izkušnja do zdaj. Najraje je ne bi doživela, a žal tako ne gre. Sem ena izmed mnogih mamic, ki je izgubila svojega otroka. December 2016 bi moral biti najlepši, predvideni datum poroda je bil ravno na božič. Pa se je vse podrlo. Vsi načrti za našo skupno prihodnost, vsi načrti za najlepši božič, vse se je podrlo. Z Ellino smrtjo je izginilo upanje, prišla je samo neverjetna bolečina. Kako sem jo preživela, ne vem. Ampak sem jo. Morala sem jo.

Ni mi všeč, ko mi govorijo, da sem “močna”, ker sem to preživela. Ko izgubiš otroka, imaš samo dve opciji. Ali umreš z njim ali pa greš naprej. Druge opcije zame ni. In tako sem šla naprej. Najprej uro za uro, potem dan za dnem, teden za tednom … pa so mimo že skoraj 4 leta. Boli še vedno, je pa na srečo tega vedno manj. Pa to ne pomeni, da sem nanjo pozabila. Sploh ne. Pomeni samo, da živim, da sem sprejela, če se lahko tako izrazim, da je ni in je nikoli ne bo fizično ob nas, je pa v naših srcih in mislih vsak dan.

Pozneje sem res imela še splav, tako da sem v roku slabih sedmih mesecev izgubila dve nosečnosti. Ampak po pravici povedano me splav ni tako zelo razžalostil, ker je bilo vse na začetku, nisem slišala bitja srčka, z otrokom je bilo nekaj hudo narobe, tako da sem vedela, da je boljše tako. Če bi bila situacija obratna, da bi najprej doživela splav, bi bila pa verjetno zelo žalostna. Pa ne me narobe razumeti, mi je hudo, seveda mi je, ampak je lažje.

S tako izgubo in vsem, kar taka izguba prinese, se je res težko spoprijeti. Zanositi sva se trudila skoraj štiri leta, ko sva končno zagledala tisti dve črtici na testu, sva bila res vesela. Nosečnost je potekala v redu, razen nekaj tipičnih bolečin drugega ni bilo, ne slabosti, ne bolečih dojk, nič. Edino, kar je izstopalo, je bilo to, da je Ella zaostajala v rasti za približno dva tedna. Ampak ginekologinja ni delala panike, ker je deklica vseeno na teži pridobivala. Še na ponedeljek na rednem pregledu je bilo vse v redu, v četrtek pa sem že izvedela, da je v meni umrla.

Mislim, da za mamo ni hujšega od tega, da izve, da je v njej mrtev otrok. Ob porodu je bil vzrok smrti takoj jasen – pravi vozel popkovnice, ki je bil res zelo zategnjen. Najina punčka se je rodila tiho, ni zajokala kot ostali novorojenčki v sosednjih sobah. Ne vem, kaj je bolj bolelo. Sam iztis ali to, da se bo rodila, zajokala pa ne bo.

Za obdukcijo se nisva odločila, ker je bil vzrok znan, sva jo pa pokopala v družinski grob po moji strani, da nama je vsaj tako vedno blizu. Na začetku je bil njen grob moje zatočišče, ker sem mislila, da jo samo tam imam. Danes pa jo imam povsod. Ko letijo metuljčki okrog nas, v cvetlicah, v nežnem vetru, rošenje dežja … povsod je z nami. Mogoče za koga trapasto, zame pa je to tolažba.




Preberite še:
“Rodila sem mrtvega otroka. Ni mi žal”

6. Kaj bi svetovali tistim, ki ne vedo, kako bi se odzvali, ko slišijo, da je na primer njihova prijateljica izgubila otroka. Kako biti v oporo in katerim dejanjem in stavkom se je morda bolje izogibati?
Pravega odziva gotovo ni. Najboljše je, da ste tam za oba starša, če to želita, jima ponudite samo ramo, da lahko jokata, jima mogoče date star porcelan ali kozarce, ki jih lahko brez strahu razbijeta. Meni je to po splavu zelo pomagalo, ker sem bila tako zelo jezna na ves svet, najbolj pa na sebe, ker sem mislila, da mi pač ni usojeno biti mamica živemu otroku.

Prosim, ne govorite “je bilo že tako namenjeno”, “je že tako moralo biti”, “saj bosta kmalu prebolela”, “saj sta še mlada in bosta imela še možnost za otroka”.

Ko se je rodil najin sin, je neki sosed mojemu možu rekel: “No, zdaj imata pa končno otroka, ki diha.” Ta stavek je prav tako butast kot vsi našteti in še kakšen. Če ne veste, kaj reči, bodite tiho in sočutno nudite svojo oporo v tišini. Ne bo nič narobe. Priznam, tudi sama ne vem točno, kako reagirati, ko izvem za kakšno smrt. Ne znam reagirati, se pa potrudim, da ne govorim bedarij. Ker tega v tistem trenutku nihče ne potrebuje. Samo bodite tam, to je to.

OSEBNI ARHIV
Ellina polička


KOBIETA W SZPITALU

Preberite še:
Spontani splav: mojega otroka Bog ljubi – in ljubil ga bo večno

7. Kaj pa bi bil vaš nasvet tistim mamicam, ki jih je izguba prav tako doletela pa ne vidijo izhoda iz žalosti in se morda celo bojijo ponovne zanositve, saj ne želijo, da se zgodba ponovi?
Se mi zdi, da pravega nasveta ni. Vsaka žaluje po svoje. Bi pa priporočala, če se že mora to dogajati, da mamica in očka naredita čim več spominov. Morda, če je otrok že toliko velik, vzameta pramen las, odtise rokic in nogic, naredita čim več fotografij, prineseta oblačilca za otročka. V tistem trenutku seveda to ne pomaga nič. Pozneje pa ti spomini pomenijo ogromno.

Odsvetujem pa hitenje v novo nosečnost, čeprav si mogoče otroka tako zelo želite. Najprej si morate opomoči fizično, predvsem pa psihično, šele potem, ko res začutite, da vam je malce lažje in da ste mogoče pripravljeni na novo nosečnost, poskusite. Ja, lahko se ponovi zgodba. Ampak sem se naučila, da na to žal nimamo vpliva. Bi rekla, da se prepustite, pa sama vem, kako peklenska je bila zadnja nosečnost, trepetanje pred vsakim obiskom ginekologa, štetje gibov, poslušanje srčka doma z dopplerjem in čakanje, da srček sploh najdeš. Ni najlepša nosečnost, se je pa definitivno splačalo.

Doma imam tako enega dvoletnega navihančka, ki mi lepša dneve in ga ne menjam za nič. Sicer šele potem vidiš, kaj vse si zamudil s prvorojencem in je res hudo, vsaj meni je bilo prvih nekaj mesecev, ampak je šlo mimo in zdaj samo še uživam (in se kregam in prepiram, ampak to vse spada zraven). Najprej morate biti najprej pripravljene iti spet v to. Ker ne bo lahko. Bo pa vredno, ko boste v naročje dobile svojo malo dišečo štručko.

8. V letošnjem oktobru ste del prav posebne kampanje. Zakaj ste se odločili, da delite svojo zgodbo in kaj je pri tem vaše glavno sporočilo?
Mamica, ki je šla čez podobno izkušnjo, je organizirala to kampanjo in za to ji bom večno hvaležna. Mamice smo se zbrale pri čudoviti Tini iz Baltazar studia. Naredila je čudovite posnetke nas, v najbolj ranljivem stanju. Ta spomin bomo imele za vedno.

Želela bi deliti tudi njene besede:

V to kampanjo smo se podale z namenom, da porušimo tabuje in ljudem pojasnimo, da nam stisk roke, sočuten objem, izraženo sožalje ali zgolj vprašanje ‘kako si?’ pomeni ogromno. Zmotno je mišljenje večine ljudi, da se o svojih otrocih in o žalostnih dogodkih, ki so se nam zgodili, ne želimo pogovarjati. Ljudje se bojijo, da bi nas z vprašanji prizadeli. Čeprav se nam ob pogovorih pogosto ulijejo solze, se o naših otrocih rade pogovarjamo, to nam daje občutek, da niso prezrti in pozabljeni. Čeprav smo jih lahko objele, poljubile in pestovale ali nosile v svojem trebuščku le za nekaj trenutkov, bodo v naših srcih živeli za vedno. Me smo njihove mamice in oni so za vedno naši ljubljeni otroci. Zato slišite stisko staršev, ki hodijo po naši poti, in vsaj za trenutek napolnite njihovo prazno naročje z iskrenim objemom ter pobožajte njihovo strto srce. Ob tem ne pozabite, da žalujejo tudi očki, bratci in sestrice.”

Svojo zgodbo delim že od smrti Elle naprej. Če jo le kdo želi slišati, jo povem ali napišem. Ker lahko, ker želim, ker mi je tako lažje in ker tako vem, da se ljudje zavedajo, da je Ella obstajala, čeprav je mogoče sploh nikoli niso videli.

Glavno sporočilo pri deljenju moje zgodbe pa je:

Naši otroci so bili, so in bodo. Mogoče ne tu, v naših srcih pa vedno. Prosim, sprejmite jih. Prosim, govorite z nami o njih, če seveda zmorete. Nič ni narobe, če ne zmorete. Ampak to potem povejte. Ne ignorirajte nas staršev umrlih otrok, kot da smo izobčenci. Smo ljudje, smo ravno tako starši, oče in mama. Z eno malo razliko. Našega otroka ni tu.”




Preberite še:
“Starši bolnih otrok smo v resnici obilno blagoslovljeni”

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Sem, kar sem. Za nekoga nič, a za nekoga vse.

10. Biti ženska je lepo, ker …
Niso moje besede, se pa z njimi popolnoma strinjam: “Ker si lahko nežna in močna, si čustvena, a trdna v svojem jedru, se znaš nasmejati in jokati, biti steber, čeprav si v sebi krhka, si ljubezen in pogum, deliš zaupanje in pomagaš, rodiš novo ljubezen in z njo gradiš svet ter si ponosna, da si ženska.”

Ženska ženski

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

Tags:
Ženska ženski
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
NEVENKA LEKAN
Barbara Oprčkal
"Zapor je bil zame odrešitev, na prostosti bi...
FAMILY
Meta Zajec Bevk
Zavrnila sem teste v nosečnosti in ginekologa...
FOLKSIXTY
Blanca de Ugarte
Modri nasveti 103-letne gospe o trajni ljubez...
DOCTOR AT HOSPITAL CORONAVIRUS
Urška Kolenc
Župnik po obisku v domu starejših: "To je ver...
MASS,YOUNG CHILD
Aleteia
Otroške domislice pri maši: da umreš od smeha
WREATH
Tina Martinec Selan
Do adventnega venčka korak za korakom. Prever...
Barbara Oprčkal
"Najlepša šminka, ki jo lahko dam nase, je ve...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.