Vice so skrivnosten kraj in mnogi ljudje imajo o njih veliko vprašanj. Predvsem jih zanima, kako je tam.
Težava z vsakim vprašanjem o posmrtnem življenju je, da ga lahko opišejo le ljudje, ki so ga že izkusili. Večina izmed nas nikoli ni doživela obsmrtne izkušnje in ne vemo, kaj nas čaka, zato se zanašamo na to, kar nam Bog sporoča v Svetem pismu in prek cerkvenega nauka.
Preberite še:
Kako je Magdalena Gornik videla nebesa, vice in pekel
Uvod v nebesa
Strogo rečeno so vice duhovna izkušnja, ki pomeni nekakšen uvod v nebesa. Na kratko: po smrti in pred vstajenjem telesa bomo mnogi med nami izkusili vice.
Težko je razumeti, kako lahko nekaj izkusimo brez telesa, toda to je skrivnost, ki jo bomo razumeli šele po svoji smrti.
Katekizem Katoliške cerkve vice takole opisuje:
Tistim, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. (KKC 1030)To poslednje očiščevanje izvoljenih, ki je docela različno od kazni pogubljenih, imenuje Cerkev vice (purgatorium). (KKC 1031)
Preberite še:
Kje so nebesa?
Priložnost za nebesa
Vice so torej predvsem kraj očiščevanja. Svetniki imajo o njih drugačno predstavo, mnogi med njimi govorijo tudi o različnih oblikah bolečine. Gre za začasno bolečino, ki traja le kratek čas, dokler ne dobimo priložnosti in se preselimo v nebesa.
C. S. Lewis (ki sicer ni bil katoličan) je v svojem delu Vélika ločitev (The Great Divorce) vice opisal na globok (in zabaven) način, ki nam pomaga razumeti, zakaj jih potrebujemo:
Naše duše potrebujejo vice, ali ne? Ali nam ne bi strlo srca, če bi nam Bog rekel: “Res je, sin moj, tvoj zadah neznosno smrdi in tvoje cunje so vse blatne in sluzave, toda tu smo usmiljeni in nihče te ne bo ošteval zaradi tega ali se ti izogibal. Želiš vstopiti v radost?” Ali naj mu ne bi odgovorili: “Z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod, in če nimate nič proti, bi se najprej raje očistil.” “Veš, morda te bo bolelo.” “Kljub temu, gospod.”
Preberite še:
Praznina, prostor upanja
Vice bi lahko opisali kot “pralnico”, preden se lahko udeležimo Jagnjetove svatbe.
Toda nobena primerjava ali ilustracija se ne more primerjati z dejansko podobo vic in kako bodo te videti v očeh naše duše.
Dobra novica za nas je: ko enkrat pridemo do vic, se lahko pomaknemo edino navzgor!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Smo v današnjem življenju sploh vajeni resno, a ne morbidno razmišljati o smrti?
Preberite še:
Prvi november ‒ priložnost, da z otrokom odkrito spregovorimo o smrti
Preberite še:
Je beg pred praznikom rešitev?
