Praznik spomina vseh vernih rajnih ali preprosto tudi vernih duš dan je praznik, ki sledi 1. novembru oz. prazniku vseh svetihPraznuje ga večina krščanskih cerkva, poleg katoličanov še anglikanci, pravoslavci, luteranci in številni drugi. Pravoslavni kristjani ta praznik obhajajo okoli binkošti, v Srbski pravoslavni Cerkvi pa darujejo mašo zadušnico tudi prvo soboto v novembru.
Kot že ime pove, se na ta dan spominjamo rajnih duš, naših bližnjih, ki (morda) še niso v nebesih, ampak so v vicah, kot se reče posmrtnemu kraju očiščevanja.
Vse molitve, mašne daritve na ta dan so tako namenjene temu, da bi se trpeče duše pridružile občestvu blaženih v nebesih (teh pa se spominjamo 1. novembra).
Če je bila včasih liturgična barva tega praznika črna, kar pomeni žalovanje, smrt, pa jo je v drugi polovici 20. stoletja v Cerkvi nadomestila vijoličasta, ki označuje pokoro, upanje in nov začetek.
Izvor že v Stari zavezi
Molitev za rajne ni nekaj novega, saj to prakso omenja že stara zaveza Svetega pisma. V drugi knjigi Makabejcev se molitev denimo povezuje s pokoro oz. zadoščevanjem za grehe.
Tertulijan, Ciprijan in drugi zahodni cerkveni očetje pa pričajo o tem, da so se že v prvih stoletjih kristjani v molitvah spominjali svojih mrtvih bratov. V katakombah, podzemnih grobnicah (kristjanov), tako najdemo številne napise z molitvami za mir duš pokojnikov.
Prvi so bili benediktinci
A bolj uradno tradicija praznika sega v srednjeveške benediktinske samostane. V nekaterih so se že v 6. stoletju spominjali rajnih bratov. V Španiji so se denimo za časa svetega Izidorja (umrl je leta 636), cerkvenega očeta, pokojnih rajnih spominjali na ponedeljek po binkoštih.
Predvsem v nemških deželah se je praksa razširila v 8. in 9. stoletju, kjer so se rajnih spominjali 17. decembra.
Vendar je bil Sveti Odilon (umrl leta 1048), vplivni opat v znamenitem francoskem samostanu Cluny tisti, ki je ukazal okoli 1000 sebi podrejenim samostanom, da 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni v spomin na vse rajne.
Menihom je še naročil, naj za mrtve molijo večernice, naslednji dan, 2. novembra, pa za mrtve opravijo slovesno molitveno bogoslužje, darujejo sveto mašo ter delijo miloščino.
Na ta dan dovoljeno maševati trikrat, ne (le) dvakrat
Pobožnost se je tako hitro širila po benediktinskih in drugih samostanih ter se do konca srednjega veka naposled udomačila v Evropi.
Škofija Liège v Belgiji je bila prva, ki je prakso sprejela pod škofom Notgerjem (umrl leta 1008). 2. november pa je bil v 13. stoletju sprejet tudi v Italiji in Rimu.
V 15. stoletju so v redu dominikancev uvedli navado, da je vsak duhovnik na praznik vernih duš lahko daroval po tri maše in ne (le) dveh.
Med prvo svetovno vojno je zaradi velikega števila mrtvih to prakso še uradno dovolil papež Benedikt XV. Ena maša je namenjena za rajne duše, druga po namenu duhovnika in tretja po namenu svetega očeta.
Številne šege in navade
Za dan mrtvih rajnih so bile med predniki običajne skupne molitve za rajne, obisk pokopališč in številni drugi ljudski običaji, povezani predvsem s hrano. Ob tem je potrebno omeniti, da so se predniki zelo strogo držali posta na predvečer vseh svetih.
Na primer, predvsem na Tolminskem in Benečiji, pa tudi v Ljubljani do 19. stoletja, so prvega in drugega novembra gospodinje s posebnimi kruhki obdarovale otroke in reveže v zameno, da so ti molili za rajne. Te kruhke so imenovali prešice, vahtiči, vahči, dušice, krži, kržiči, mižnjeki ali pa samo hlebčki.
Etnologi tako izvor obdarovanja z obrednimi kruhki iščejo že v predkrščanski veri o vračanju duš rajnih iz onostranstva na ta svet ravno v dolgih nočeh okoli zimskega sončnega obrata.
Po krščanskem verovanju pa so to duše, ki se še očiščujejo na poti v nebesa. Za to naj bi jim bila pa potrebna molitev živih.
