Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Ned, 6. decembra |
Sveti Nikolaj
home iconŽivljenjski slog
line break icon

Ana je zmagala v največji bitki: "Bolezen nas uči ponižnosti do življenja"

ANNA

fot. archiwum prywatne

Anna Malec - objavljeno 03/11/20

Po zdravljenju je začela slediti načelu "jej, moli in ljubi"

“Preživljala sem pestre trenutke. Prve dni, ko sem bila v šoku, sem si mislila, da je po meni, da je to moj konec. Toda mož mi je zagotavljal, da bom ozdravela, da ni druge možnosti,” pravi Poljakinja Ana, ki je pred petimi leti zmagala v boju z rakom dojke.

Kako ste izvedeli, da imate raka dojke?
Popolnoma po naključju. Nekega dne sva z možem ležala na kavču, roko mi je položil delno pod roko in delno čez prsi. Tam je nekaj začutil.

Naslednji dan sem že imela ultrazvok. Začela so se posvetovanja z različnimi zdravniki, preiskave, nato sem se znašla na oddelku za onkologijo, kjer so opravili biopsijo. Na žalost se je izkazalo, da so v tem “nečem” rakave celice.




Preberite še:
Rak dojk: “Milijon neodgovorjenih vprašanj, težkih misli, predvsem kaj bo s hčerko, če umrem”

Kako ste se odzvali na takšno diagnozo?
Zdelo se mi je, da sem to pričakovala, čeprav sem bila v šoku. Ko sem bila na biopsiji, zdravnik ni mogel punktirati spremembe, jaz pa sem se že med potjo odločila, da se izobrazim, vedela sem torej, da takšna struktura tumorja ne pomeni nič dobrega.

Zjokala sem se, toda te informacije nisem sprejela v celoti. Šla sem iz bolnišnice in zdelo se mi je, da se je svet ustavil. Pa vendar se je vse vrtelo naprej, vse je bilo videti tako kot pred mojo diagnozo. Kljub vsemu se je meni svet postavil na glavo in sploh ne vem, kako bi opisala svoje takratno počutje.

To je trenutek velike dezorientacije. Po eni strani so mi v glavi odmevale besede zdravnika, po drugi pa sem si mislila – saj me vendar ne boli, nič mi ni, dobro se počutim. V tistem trenutku sem zanikala vse simptome katerekoli bolezni, šele sčasoma sem začela povezovati nekatere stvari. Na primer da sem bila v zadnjem obdobju pogosto utrujena, brez energije, da sem imela pogosto nizko vročino, kar sem pripisovala popolnoma drugi stvari. V resnici pa mi je telo že takrat sporočalo, da nekaj ni v redu.




Preberite še:
Diagnoza: rak. Kako sem se spopadla s to situacijo?

Številni o bolezni ne razmišljajo. Lažje je živeti v prepričanju, da zbolevajo drugi in da nas to zagotovo ne bo doletelo. Ste tudi vi razmišljali podobno?
Da in ne. Vedela sem, da ljudje zbolevajo za rakom in različnimi drugimi obolenji. To je bilo tudi v obdobju, ko je tašča zaključila onkološko zdravljenje. Takrat sem si mislila: če je zbolela ona, lahko to doleti tudi mene. Toda bila sem nekje na sredini. Po eni strani sem si mislila, da mi vendar nič ni, po drugi pa mi je zdravnik povedal, da sem bolna.

Ko sem se zbrala, sem pomislila: če zboli toliko ljudi, zakaj ne bi doletelo tudi mene? Nikoli si nisem postavila nasprotnega vprašanja – zakaj sem za rakom zbolela prav jaz? Izhajala sem iz predpostavke, da če drugi zbolevajo, zakaj ne bi še jaz. Preprosto sem bila bolna. Jaz imam raka, bratranec multiplo sklerozo, kdo drug pa nekaj tretjega. Zbolevamo, eni imajo pri tej bolezni “več sreče”, drugi manj, tako pač je.


SICK

Preberite še:
Molitev, da bi znali sprejeti bolezen kot del Božje volje

Za številne ljudi diagnoza rak še vedno pomeni obsodbo. Ste se tega bali?
Prve dni, ko sem bila v šoku, sem si mislila, da je po meni, da je to konec, da me ne čaka nič več, toda potem sem se pobrala in se tega lotila kot naloge. Prišla je ena operacija, nato je sledila druga, pa kemoterapija. Priznala sem si, da sem bolna, vendar se moram pozdraviti.

Med boleznijo sem bila hodeča zvezda optimizma. Govorila sem, da bo vse v redu. Bili so seveda tudi trenutki, ko sem kričala in se strašno bala. Najtežje pri vsem tem pa ni bil moj odnos, temveč pristop ljudi, ki so me obdajali, s katerimi sem se imela priložnost srečati.

Žal so znanje o raku in stereotipi, ki prevladujejo, taki, da se zdi, da je rak obsodba. Če sem rekla, da imam raka,  so si številni to razlagali prav tako – če ima raka, je z njo že konec. In na žalost sem doživela, pa ne le jaz, da te ljudje odpišejo že za časa življenja. Toda ni tako. Lahko se pozdravimo. Seveda nekateri ozdravijo, drugi pa ne, toda okolica se najpogosteje odzove tako, da če imaš raka, se je od tebe najboljše posloviti.




Preberite še:
Raku je rekla adijo in začela zvoniti. Kaj pa se je zgodilo potem?

Kaj oseba, ki se zdravi, najbolj potrebuje od svojih bližnjih?
Najbolj pomembno je, da preprosto so. Nič jim ni treba narediti ali reči. Naj podajo skodelico čaja, primejo za roko. Ne skrivam, da je v mojem primeru, in ne le v mojem, čas bolezni prevetril različna bližnja in oddaljena poznanstva.

Razumem, da ima kdo lahko problem in ne ve, kako se v takšni situaciji obnašati, ker je težko najti prave besede. Lahko preprosto rečete: žal mi je, da si zbolela, ne vem, kaj naj rečem, kako naj pomagam, toda če me potrebuješ, sem ti na voljo. To je najbolj pomembno in zadostuje. To želimo slišati, pa naj bo od bližnjih ali znancev.

Kako dolgo je trajalo vaše zdravljenje?
Skoraj devet mesecev.


web 3 anja klepac

Preberite še:
Bolečina, vsakodnevna spremljevalka: “Včasih me trga, drugič žge”

ANNA
fot. archiwum prywatne

Kaj se zgodi z občutkom ženskosti, z gledanjem nase med zdravljenjem, ko npr. izgubljate lase?
Zame je bilo to grozno. Sram me je bilo tega, da sem bolna. Morda tudi zato, ker sem se do tega trenutka srečevala s stereotipnim dojemanjem bolnih oseb, ki sem ga prej omenila – če imaš raka, je že po tebi.

Počutila sem se stigmatizirano. O tem sem se naučila govoriti šele, ko sem se priključila programu neke fundacije za ozaveščanje o raku. Šele tam sem svojo bolezen sprejela do te mere, da sem lahko o njej govorila. Toda to je bilo že po zdravljenju. Med zdravljenjem pa sem celo svojim bližnjim prepovedala, da bi o tem komurkoli povedali.

Izguba las je bila zame grozna izkušnja, nikoli nisem zapustila hiše brez lasulje ali kape, nikoli od doma nisem odšla samo z ruto, s tem sem bila obsedena.


WIGS FOR KIDS

Preberite še:
Neverjeten odziv deklice, ki je po izgubi las dobila lasuljo

Podpora moža v taki situaciji karkoli spremeni?
Mož ni mogel razumeti, da se svoje bolezni sramujem. Zagotavljal mi je, da je z mano vse v redu. Toda vseeno se me je prijela oznaka Anna z rakom in tega nisem bila zmožna sprejeti. Moj mož je vedno ponavljal, da ni moja krivda, da sem zbolela, da bom ozdravela in da druge možnosti preprosto ni.

Imela sem raka dojke, vendar nisem imela mastektomije, zato se na srečo nisem soočila z nočno moro, povezano z odstranitvijo dojk. Vem, da bi bil to zame trd oreh.

Ali izkušnja tako težke bolezni in napornega zdravljenja kaj spremeni v pristopu do življenja, do vsakdanjika?
Vsekakor uči ponižnosti do življenja, tega, da nam nič ni dano za vedno ter da je treba ceniti to, kar imamo, se veseliti tega, kar je zdaj, danes, ne izgubljati časa za stvari, ki nam kaj jemljejo. V mislih imam uničujoče odnose. Življenje je prekratko, da bi ga tratili, izkoristiti ga je treba toliko, kolikor le zmoremo, iz njega črpati kar največ. Biti z bližnjimi, za bližnje, početi to, kar nam prinaša zadovoljstvo.

Pred kratkim sem bila pri zdravniku, praznovala sem peto obletnico konca zdravljenja. Zdravnik mi je čestital in me vprašal, ali načrtujem še kakšno preventivno zdravljenje. In ker za mojo vrsto raka ni nobenih tablet, ki bi lahko preprečile ponovitev bolezni, sem se nasmejala in odvrnila, da sem začela slediti načelu “jej, moli in ljubi”. Dodala sem še triatlon in zdaj se tega držim!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto


JANEZ JANEŽ

Preberite še:
Slovenec, ki je v misijonih opravil 80.000 brezplačnih operacij


NEWBORN WITH MOTHER,

Preberite še:
Pretresljivo pričevanje. “Ne obžalujem, da si se rodil”


SPEAKING IN FRONT OF PUBLIC

Preberite še:
Medtem ko čakamo “tisti trenutek”, pozabljamo živeti sedanjost

Tags:
bolezenpreizkušnjerak
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
MARTIN GOLOB
Martin Golob
Kaj se zgodi, ko sem prehiter in predrzen?
web sisters singing
Lojze Grčman
Ko zapojejo in zaigrajo redovnice - pet seste...
Barbara Oprčkal
"Hvaležna sem, da se izmed 14 rok vedno najde...
RACHELE SAGRAMOSO,
Silvia Lucchetti
Od trpeče najstnice do matere sedmih otrok: "...
JANEZ RIFEL
Lojze Grčman
"Treba je živeti skromneje in preprosteje, st...
PREŠEREN DAY
Aleteia
Prosto po … Prešernu: Kako slavni verzi zveni...
SEWING CLOTHES
Tina Martinec Selan
Najlepša otroška oblačila izpod rok slovenski...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.