Stali smo zbrani ob atovi postelji v Kliničnem centru. Zgodaj popoldne me je brat poklical po telefonu in rekel: “Pohiti. Ata umira!” Če sem čisto natančen in če me spomin ne vara, je bil brat bolj “gorenjsko” neposreden. Rekel je: “Z atom je konec!”
Ni se več zavedal. Bil je že preko. Utrujeno in shujšano telo mu je trzalo, opletal je z rokami, kot da se mu nekam mudi, kot da si s komolci utira pot skozi množico.
Preberite še:
Tudi vas muči misel na minljivost?
“Spet se rine”
“Danes je pa gneča na oni strani,” sem rekel. Pa ne vem, če na glas … morda le v svoji glavi. “Ata se spet rine naprej!”
Slabo je slišal, bil je skoraj gluh, in zmeraj se je rad prerinil v ospredje, da je bolje slišal. Da je kaj videl in morda naredil kak posnetek s fotoaparatom. Nenadoma se je umiril, bilo je, kot da nekaj napeto posluša in gleda.
Pristopila je medicinska sestra in rekla: “Saj lahko molite, veste,” in prižgala svečo na omarici ob postelji, zagrnila pregrinjalo, ki nas je skrilo pred pogledi ostalih bolnikov v sobi. Bilo jih je osem z atom vred, se mi zdi. Bil je ravno čas za večerjo in po sobi se je razširil vonj po bolnišnični hrani.
Ata je še nekajkrat globoko vdihnil in izdihnil … nato pa nehal dihati. “Ne, to ni konec! Z atom ni konec! Briga njega večerja, on je že na nebeški gostiji!”
Preberite še:
“Moževa smrt mi je približala večnost”
Želel bi, da igram
Ata je bil torej v nebesih, jaz pa čez dobro uro pri boginji Taliji – na gledališkem odru. Imeli smo premiero. No, predpremiero, a prvič pred občinstvom. Nisem hotel pustiti kolegov in gledalcev na cedilu, niti za ceno atove smrti. Zdelo se mi je, da bi on tako želel: vedno je držal besedo, vedno izpolnil obljubo, vedno opravil svoje obveznosti. Takrat se mi je zdelo, da ravnam prav … danes nisem več tako zelo prepričan.
V dneh pred pogrebom je prišlo ogromno ljudi. Skoraj vsak je povedal kako zgodbo o atu, skoraj vsak je dejal: “Imam njegovo sliko … Mi jo je podaril!” Toliko je bilo teh ljudi, toliko teh zgodb, toliko teh podarjenih slik, da smo se začeli spraševati, od česa smo pravzaprav živeli. Kako je ata preživljal našo sedemčlansko družino, ko pa je slike podarjal, namesto da bi jih prodajal? A človek ne živi samo od kruha …
Preberite še:
“Ob očetovi smrti sem spoznala moč vstajenja, odpuščanja”
Miklavževa slika
Ko sem ga v zadnjem tednu obiskal v bolnišnici, mi je rekel: “Naslikal ti bom Miklavža.” Moj oče je namreč vsem mojim otrokom narisal njihove svetniške zavetnike: mučenko Kristino, 13. apostola Matija, močnega Krištofa, apostola Filipa, mučenko Lucijo. Vsakemu bi moral pravzaprav naslikati dve sliki, saj imajo otroci po dve imeni. Takrat smo pričakovali šestega, za katerega smo vedeli, da bo fant in da mu bo ime Peter Miklavž. “Boš že,” sem rekel “ko boš zdrav, bo čas za vse.”
Naslednji dan mi je rekel: “Naslikal ti bom Miklavža in vem že, kam bova sliko obesila!”
Pa je umrl. In ko je moja mama obveščala znance in prijatelje, da je oče umrl, je poklicala tudi možaka, ki je atu okvirjal slike … in mu povedala, da je oče do zadnjega hotel delati, da mi je obljubil Miklavža … On pa, misleč, da potrebujemo sliko Miklavža, sname s stene eno prvih slik, ki mu jih je poklonil moj oče – sliko sv. Miklavža, in pride z njo na pogreb in mi jo tam izroči. In možaku je (bilo) ime Peter. Tako mi je Peter prinesel Miklavža, za našega Petra Miklavža, ata pa mi je že z one strani poslal pozdrav. Kajti: vedno je držal besedo, vedno izpolnil obljubo, vedno opravil svoje obveznosti.
Zvečer po pogrebu se je sveti Miklavž pridružil ostalim družinskim zavetnikom na naši “steni svetnikov”, kjer poleg že omenjenih visijo še Slomšek, Janez Vianney in Mala Terezika. Zraven pa sem obesil še atovo fotografijo. Od takrat je minilo enajst let.
Preberite še:
Smrt kot del slike našega življenja
Nič kaj svetniški
Ata sem gledal z lastnimi očmi. In bil je dober človek. To lahko potrdijo vsi, ki so ga poznali. Mi pa, ki smo z njim živeli, vemo, da je znal biti tudi naporen. In siten. In slabe volje. In hiter v jezi. Prav nič svetniški po “svetniško življenjepisnih” standardih. A atovo duhovno oporoko je v pogrebnem govoru lepo povzela moja sestra. Tole nam je ata dal:
- močna vera, da Bog je,
- oznanjati Njegovo slavo kjer koli in kadar koli in s čimer koli,
- nič niso vredni talenti, če ne služijo drugim,
- denar je za to, da ga deliš,
- nikogar sovražiti,
- biti zvest ženi, župniji, domovini,
- ljubiti svoj jezik,
- imeti rad glasbo in vse, kar je lepega,
- za uresničitev ideje iti na konec sveta,
- verjeti, da Marija še nikogar ni pustila praznih rok,
- v popolnoma brezizhodni situaciji verjeti, da rešitev je – v molitvi,
- verjeti in zaupati lastnim otrokom,
- biti ponosen na otroke in vnuke,
- verjeti in moliti za dobre duhovnike,
- imeti čisto vest in zato miren spanec,
- umreti spravljen s seboj, svetom in z Bogom.
Praktični napotki za svetništvo, ni kaj.
Tega ne pišem, ker bi hotel, da občudujete mojega očeta ali ker bi hotel sprožiti postopek za beatifikacijo, temveč zato, da bi znali uzreti svetništvo v svoji bližini. V svoji družini. Da bi živeli sveto. Vsepovsod in vsak dan.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 44.
Preberite še:
Film, ob katerem sem se globoko zamislil
Preberite še:
Na pomoč! Mož in sin se ves čas prepirata
Preberite še:
Kako v 7 korakih postati dober poslušalec
