Valerija in Ivo Čarman sta poročena že 40 let. “Kakšnega velikega recepta za srečen zakon nimava,” začenja svojo pripoved gospa Valerija. “Ljubezen je tista osnovna nit, ki povezuje ljudi, če tega ni, če to ni iskreno, prej ali slej poči. Brez tega ne gre nikjer – ne v poslu, ne v zakonu, ne v življenju. Na ljubezni gradiš naprej spoštovanje in ves odnos, ki se nadaljuje. 40 let skupnega življenja je dolga doba in dvomim, da bi šlo, če med nama ne bi bilo iskrene ljubezni in prilagajanja.”
Zakonca Čarman sta zagrizena popotnika in prepotovala sta že veliko sveta. “Potovanja so ena velika dogodivščina in izkušnja. Na potovanjih vidiš, da na tem planetu nismo sami, svet okoli nas je zelo velik in nihče ni sam sebi zadosten. V vseh letih potovanj pa ugotavljava, da čim bolj so dežele revne, bolj so ljudje čudoviti. Manj imajo ljudje, več ti lahko dajo. Vse svoje prihranke sva tako vlagala v potovanja, v potne liste. Vedno se nama je zdelo, da nama teh občutkov in spominov nihče ne bo mogel vzeti,” pripovedujeta.
Preberite še:
25 let poročena, 3 leta ločena, nato jo je znova zaprosil za roko
Čas koronavirusa kot največje darilo
“Zelo se čudim ljudem, ki jim je bilo v času spomladanske karantene tako blazno težko,” jasno pove gospa Valerija. “Svet se je moral malo ustaviti. Tako, kot je do zdaj šlo, je nemogoče, da bi šlo še dolgo. Če samo pogledam naju, midva sva delala ves čas, od jutra do večera. Korona je bila zame največje darilo. Z Ivom sva bila dva meseca doma, imela sva čas za svoje hobije, končno smo naredili stvari pri hiši, ki so čakale 20 let, bila sem v stiku z družinami, ki imajo otroke, obolele za rakom … Najbolj zanimivo pa je bilo, da sva potrebovala točno en mesec, da sva se sploh umirila. Toliko časa je namreč telo potrebovalo, da se je odvadilo prejšnjega tempa.”
“Po kakšnem mesecu sva sedela na terasi in ugotovila, da se nama nikamor ne mudi. Zame je bilo to kot nekakšno razodetje. Zato čas korone jemljem kot izjemno pozitivno izkušnjo. Na to gledam kot na neko sporočilo, da bi bilo fino, da bi se spremenili, ustavili in da bi bil tempo malo počasnejši. Žal opažam, da je na večino ljudi ta čas zelo negativno vplival. Ljudje so vedno bolj razdraženi, ne morejo se ‘odločiti’, kdo je kriv za to situacijo in nihče ne sprejema odgovornosti. Na neki način pa smo krivi vsi, zato moramo vsi začeti živeti bolj odgovorno,” je prepričana naša sogovornica, saj je obdobje, v katerem smo se znova znašli, za vse zelo negotovo.
Preberite še:
Ne obupujte. Vse bo minilo, tudi pandemija koronavirusa
Zakonca Čarman in šport
Ivo Čarman je smučarski tekač in je za Jugoslavijo dvakrat nastopil na olimpijskih igrah. To je bilo leta 1980 v Lake Placidu in leta 1984 v Sarajevu, kjer je bil zadnji nosilec olimpijske bakle. Šport je največja povezava njunega doma. Ivo na vse gleda skozi šport, ki ga je naučil vztrajnosti in poštenosti. Prepričan pa je, da je šport za mlade ljudi. “Ko si starejši, je bolj pomembno imeti pamet v rokah, da se ne poškoduješ.” Valerija v smehu doda: “Če si poročen z vrhunskim športnikom, kar moj mož zagotovo je, potem je zelo težko najti šport, v katerem sta si enakovredna.” Zato se danes raje ukvarjata s hojo, kolesarjenjem in golfom.
Sedaj ju najbolj zaposluje njuna trgovina Čarman Šport, ki je spomladi praznovala 30 let svojega obstoja. Od začetka so proizvajali športna oblačila in športno opremo – in ime je ostalo. Danes prodajajo izdelke za prosti čas, oblačila, izdelujejo zaščitne maske … V tem trenutku pa se ukvarjajo predvsem s tem, kako zaključiti pozitivno poslovno leto. Vendar zakonca Čarman optimistično zreta v prihodnost: “Prepričana sva, da bomo to leto, kljub temu da je bila trgovina vmes dva meseca zaprta, uspešno izpeljali do konca.”
Ne dobrodelnost, ampak človečnost!
Poleg službe zakonca Čarman velik del svojega življenja namenjata drugim. Da ne bosta živela le zase, ampak predvsem za druge, ter da bosta del svojega življenja poklonila bližnjim, sta se odločila že pred skoraj 30 leti. Vendar Ivo ne mara izraza “dobrodelnost”. Pravi namreč, da je “dobrodelnost napačen izraz. Obstajati mora samo človečnost. Če bi bili bolj človeški, ne bi potrebovali ničesar drugega!”
Začela sta s pomočjo v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa v Radovljici, že 22 let pomagata družinam in otrokom na otroški onkologiji, zadnja leta je Ivo tudi ambasador gorenjske varne hiše in še marsikaj drugega bi lahko našteli. Tem dejavnostim posvečata ves svoj prosti čas.
Preberite še:
Koliko dajati za dobrodelne namene? “Da malo zaboli”
“To nama je v neizmerno veselje. Karkoli ti je v breme, pa naj bo zakon, služba ali odnosi, ne bo zdržalo. Vsako stvar je treba delati z veseljem, potem pa kar gre, steče samo od sebe,” sta prepričana. “Za nama je projekt Zlate pentljice, ker je september mesec ozaveščanja o otroškem raku. Po vsej Sloveniji smo razdelili 5000 zlatih pentljic kot izraz ozaveščanja in podpore družinam, ki imajo otroka, obolelega za rakom. Ko potegnemo črto, je bilo več kot uspešno leto in vesela sva, da je bilo tako.”
Na ta svet smo poslani, da živimo tudi za druge
Ivo že nad 20 let kot Miklavž obiskuje otroke na Onkološkem inštitutu. Letos je ta dogodek zaradi slabe epidemiološke napovedi žal pod vprašajem. “Ničesar ne načrtujemo, dokler je taka situacija, počakali bomo, kako se bodo na oddelku odločili. Če ne bomo mogli izpeljati tega dogodka, pa bomo iskali kakšno drugo možnost. To je pika na i vsega dogajanja, gledati otroke in starše, kakšno veselje je to za njih. To je treba videti in doživeti, tega se z besedami ne da opisati,” z navdušenjem pravita zakonca.
Preberite še:
Dejanja, ne le besede. Janez na leto 1450 ur dela za druge
In dodajata: “Najini najlepši spomini so vezani prav na te otroke, na junake tretjega nadstropja. To so otroci, oboleli za rakom, ki se zdravijo na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike. Ti otroci so del najinega življenja in so nama v navdih, kako je treba živeti. Največji problem človeštva je v tem, da mnogi mislijo, da živijo samo zase. Ljudje mislijo, da življenje pripada samo njim. Vendar to še zdaleč ni res. Mi smo na ta svet poslani z razlogom, da živimo še za nekoga ob sebi.”
Če bi lahko, bi vse nagrade razdelila otrokom
Zakonca Čarman sta za svoje delo prejela že več nagrad in priznanj. Med drugim sta prejemnika žarometa za družbeno koristni projekt leta 2018 (za projekt Tek junakov 3. nadstropja) in prejemnika srebrnega grba, ki ga podeljuje občina Škofja Loka.
“Vsako priznanje, ki je povezano z nekim delom, ki ni službeno delo, je potrditev, da tvoje življenje teče v taki smeri, kot si si zaželel. Vsa ta priznanja, ki so vezana na humanitarnost, ne bi nikoli bila najina, če ne bi bilo teh otrok. Vse te nagrade so pravzaprav njihove nagrade. Če bi jih lahko razdelila, bi jih dala njim. Kajti če njih ne bi bilo, tudi najino delo ne bi bilo potrebno. Hkrati pa so te nagrade in priznanja potrditev, da okolica opazi in spoštuje to, kar delaš,” zaključita zakonca Čarman, ki sta dokaz, da v življenju lahko dosežeš vse, če imaš ob sebi nekoga, ki te razume.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Film, ob katerem sem se globoko zamislil
Preberite še:
9 korakov, s katerimi boste dom prilagodili otroku
Preberite še:
Vodič za starše: kako v času karantene shajati doma z otroki različnih starosti
